ŠTIRIDESETA SO NOVA TRIDESETA? JAPAJADE.
Kadar grem ven (zvečer mislim, po osmi) na naše stare dobre lokacije nikoli več ne srečam koga iz moje generacije oziroma sploh kogarkoli, ki bi ga poznala. Kam so vsi izginili? Včasih sem se komaj zrinila do šanka (in medtem skoraj dehidrirala), ker sem se na poti do natakarja in prvega kozarca ustavljala, se objemala in klepetala.
Štirideseta naj bi bila nova trideseta (in trideseta nova dvajseta, ampak slednja me ne brigajo več). Okej, pa so res? Kje so potem vsi moji sovrstniki, “tridesetletniki”? Ja, saj vem. Popadali so doma po svojih kavčih pred televizijo. Z enim očesom že najbrž spijo. Tako kot jaz pet šest od sedmih dni v tednu.
Ali ni ta zlajnana pesmica, da so štirideseta nova trideseta le nekakšna uteha (in največja laž) vsem nam ženskam, ki v tridesetih morda nismo naredile vsega, kar smo si zamislile in kar smo si začrtale? Diploma, kariera, potovanja, projekti, misija SpoznatiTaPravega, reprodukcija, ožji pas … ali nam ni ta optimističen (in utopičen) LetaSoSamoŠtevilka le v tolažbo in je to ena največjih zavajajočih propagand, ki jo same tako glasno in ponosno razglašamo daleč naokrog.
Ženske pri svojih štiridesetih baje doživijo ponoven razcvet, svojo drugo puberteto in velikokrat šele takrat mnoge zares začnejo uživati v življenju. Naš um je že res mogoče z leti bistrejši in pametnejši. Kaj pa telo? Lepše in mlajše? Noja. Gravitacije in umiranje kolagena pač nobena vstavljena trepalnica (predolga in pregosta), vrisana obrv “pojaponskoalkajježe” in tkivno polnilo (filer, po domače), ne morejo ustaviti in popraviti. Samo zakamuflirati. V najboljših (a redkih) primerih, uspešno. A vedno le na kratko. In pa začasno.
Prvega otroka sem imela pri 32-tih, kar je danes povsem normalno, če pogledam moje prijateljice pa celo zelo zgodaj. In niti leto prej ga ne bi imela. Očitno sem rabila prepešačiti vse milestones do trideset plus brez malih driskic in na polno uživati v svobodi (sama in kasneje še z Njim), ki jo tako zelo potrebujem, ker bi me še danes mučila, če je ne bi imela takrat v izobilju. Ker se predobro poznam. Velik plus zame. Po drugi strani je pa materinstvo pri trideset in nekaj toliko bolj naporno. Čeprav si starejši in zato bolj formiran, stabilen (finančno, ne notranje, daserazumemo, malo nora malo zmešana forever) in lahko zato nudiš otroku prijeten dom in dobro klimo v njem, pa vendarle nimaš vedno neomejenih količin energije (in mladostnih živcev) za nočna vstajanja, nespanje in balansiranje vseh dnevnih trzljajev.
Življenjska doba vseh nas se je podaljšala. Pa vseeno. So štirideseta res nova trideseta? Ni treba, da so. Ali je morda bolje, da so leta kar tam, na svojem mestu, brez borbe na silo in ročnega prevrtavanja časa nazaj, kamor ne sodi. In pa, kdaj je potem tisti najbolj pravi čas za materinstvo? Nikoli. In ja, vedno je. Za nekatere so to dvajseta. Zame so to trideseta. Druga polovica. Ma, jaaa, kljub vsemu, ja. V obeh primerih pa poti nazaj ni več.
Če pogledam, kje so sedaj moje prijateljice, ko vsaka (v svojih poznih tridesetih) rine svoj voziček, doji, previja, nosi in švica, s kakšno gubico več, s kakšnim centom izolacije preveč, pogumne, ranljive, ženstvene, čudovite, fenomenalne, v bistvu … in pa sebe – pri štiridesetih (gube, izolacija, vse na pravem mestu), ko tekam za Malim enoletnikom po mestnih parkih in sanjarim z mojo TaVelko ob večerih pod unicorn rozastim kovtrom (najljubši čas dneva) – potem vidim izostreno in jasno sliko. Poti nazaj res ni več. Ampak, seveda, na srečo. Res, na srečo …