PISARNO Z LEPIM RAZGLEDOM

0
Tega se ne da. Tega ne moreš. To ne gre. Stoj v vrsti, poslušaj, čakaj. Kot vsi. Drugače ne gre. Drugače se ne da…in temu podobni glasovi z vseh strani. Že od nekdaj. Glasovi, ki postanejo vgravirani v tvoje možgane in se vrtijo dnevno, znova in znova, res nadležno, kot se predvaja I got you babe vsako jutro Billu Murrayu v legendarnem Groundhog day. Tisto, za popizdit! In to vse dokler ne ugotoviš, da je najstrožji in najbolj kritičen glas, ki ti govori, da nekaj ne (z)moreš in da se pa nekaj NeDa  – tvoj lastni. 
 
Sram in strah, strah in sram, vsakič v drugem vrstnem redu kot največja (priučena, ne prirojena) zastrupljevalca, kriva za tvoje spanje, neaktivnost in neodločnost. Kaj bo kdo rekel in Kaj si bo kdo mislil pa v skladnem paru kot največja sovražnika našega obnašanja in izražanja. Popoln hendikep.
 
Našim otrokom na vprašanje kaj bodo, ko bodo veliki, seveda, z veliko odobravanja in ljubeznijo prikimavamo, ko z žarom v očeh (in brez sramu in brez strahu) ponosno povejo Jaz bom pa gasilec! Jaz bom pa kuharca! Ko pa pride ta Dan odločitve, kam bomo šli na informativni dan in kaj boš pa V RESNICI v življenju počel (življenje ni palačinka z nutelo, kaj se pa greš!), s čim boš služil denar in kupoval hrano in oblačila, takrat pa poklic kitarista ali pisatelja (v tisti leseni koči z razgledom na jezero) kar naenkrat niso več nekaj, čemur starši prikimavamo z Lahko Si Kar Si Želiš, kot smo to počeli še nedolgo nazaj. In pa klišejsko in prazno Vse Se Da! ki vriska in borbeno odzvanja v tvoji glavi, ki potem sčasoma pojenja. Realnost. Zato. 
 
Ali bom jaz drugačna? Moja TaVelka pravi – Ko bom velika, mami, bom trenerka konjev. Moj ponos in pa odobravanje (še posebej zato, ker je popolnoma drugačna od mene) je veliko in seže tja do neba. Ampak ona je stara sedem. Kako enostavno je biti svetovljanka, velikodušna in odštekana (in nikakor ozkogledna) mama in prikimavati vsem mogočim idejam, ko je tvoj otrok star sedem. Zelo. Enostavno je biti ponosen na svoje male driskice, na naše sončke, na naše potegane otročke, ko so še majhni. Ploskamo in smo ponosni (do neba), že “samo” zato ker hodijo, jejo, se smejijo,…preprosto “samo” ker so. Oziroma smo narcisoidno ponosne nase – Poglej, kaj sem jaz sproducirala. Poglej ga. Moj luštkan otrok. Moj.
 
A v resnici si bomo lahko čestitale (narcisoidno in vse tja do neba), da smo svojo materinsko vlogo dovolj dobro opravile, šele čez kakih dvajset let, ko bodo naše male driskice (naš ponos do neba) odrasli ljudje, ko ne bo dovolj, da “samo” preskakujejo ovire na otroškem igrišču (joj, naš je motorično tako zelo spreten, kotdajetoproblem?), jé pa samo, aveš, škampe na buzaro in črno rižoto (ah, naš je pravi gurman, kotdajetoproblem?) in pridno kakajo, lulajo in so luštkani in srčkani, kar otroci pač so po defoltu, ker so še naiven, nepopisan papir. Ponosne do neba, lahko tudi narcisoidno ja, ja, komot (nase in na njih) bomo zares lahko, ko bomo čez dvajset let pred seboj videle rezultat – sina, odraslega, samostojnega, ki je v prvi vrsti gentleman do svoje punce, prijateljice, žene in mame in pa svojo hči – odraslo, neodvisno in samozavestno, dobro prijateljico, hči in mamo. Takrat pa zares. Narcisoidno. Ponosne do neba.
 
Ali bom jaz drugačna? Ali mojo TaVelko (sedemletnico, bodočo šepetalko konjem) in mojega Malega (enoletnika, bodočega rockerja, kaj, a vsi ne bodo slavni rockerji?) pri izbiri poti res ne bom prepričevala, da pa je treba vseeno gledati na prihodnost in naj se nehata Zajebavat in naj počneta nekaj Pametnega, da bo kasneje Enostavneje najti službo, saj veš tako, kamor bosta lahko hodila od jutra do večera in pridno (kot mravljice) delala, da bosta imela dovolj za Normalno življenje. Bom rekla JA njunim otroškim željam in sanjam ali JA klišejem, strahu in sramu? Odraslemu. Mojemu.
 
Koliko se naše (ne samo otroške) sanje razlikujejo od tega kar dejansko živimo? Se še spomniš kaj si si želela in o čem si sanjala da boš enkrat počela ko boš Velika? In kako boš živela? In? Si zdaj tam? Ni mi hudega, Saj mi je fajn, Super mi je, Srečna sem, praviš. OK, ampak, to ni odgovor. A si tam?
 
No. Lepota življenja je, seveda (in še dobro), ravno ta, da se vsak dan učimo (kliše) in se spreminjamo (sebe in svet okoli sebe, kliše), da so klišeji klišeji z razlogom in da se ti začneš spreminjati v trenutku, ko daš svoj Ta Jebeni Glas, ki ti govori, da se nekaj pa NeDa, na mute ali ga pa sploh kar izklopiš iz elektrike. Lej, da bo ziher. Samo ta popolna odklopljenost od tega da se nekaj NeDa, lahko sanje, otroške in odrasle, pretvorijo v resničnost. Tralala. Juhuhu.
 
Za klišejski zaključek samo še to. Meje so samo v glavi. Tvoji.
 
In zato prav nikoli ni prepozno za sanjsko službo in za pisarno z lepim razgledom? Jp.

 

 
Nalagam, počakaj...