TU IN ZDAJ
Na lepo in mirno nedeljsko jutro sem ob dvojni kavi in litru tekočine pregledovala fotografije s sobotnega piknika in ugotavljala, da so najlepše in najbolj srčne fotografije (ki se jih kar nisem mogla nagledati) tiste, na katerih je moj Mali, ki je pihal svojo prvo svečko, na slikah s svojimi malimi prijateljčki in v naročju z mojimi ta velikimi. V fotografije ujeti pogledi, dotiki in nasmehi pripovedujejo, kaj vse ga bodo prijatelji naučili, kolikokrat mu bodo pomagali, kakšne neumnosti bodo skupaj z njim počeli.
Kaj bi brez prijateljev? Ja, jaz dobro vem, kaj bi.
V najstniških letih si ne bi preluknjala nos in potem ob sobotah v K4 skakala na RageAgainstTheMachine. Na faksu ne bi sedela na celodnevnih kavah, ampak bi si morda KAJ pametnega zapisovala na predavanjih (ane, Marko?). V evforičnem (res neprisebnem) stanju se ne bi peljala z vlakom petsto kilometrov stran na usodno srečanje, ampak bi ostala doma (ja, pojdiiii!). V slabih vezah bi kak dan dlje vztrajala in bi jih (kak dan dlje) tudi sama prebolevala.
Sama bi diplomirala oziroma sploh diplomirala. Sama bi vse dni v tednu nazdravljala študentski svobodi in sama (jutro po tem) zdravila sibirskega tigra. Sama bi šla na svoj prvi koncert. In sama na svoj prvi tatu. In na vsak naslednji.
Nikdar ne bi kadila. Nikdar ne bi štopala. Nikdar ne bi spala v avtu. Nikdar ne bi igrala flavte na ulici (še posebej ne na minusu v centru Prage). Nikdar ne bi sedela ob Ljubljanici z litrco in ob kitari najbolj zagreto in naivno debatirala o eksistencializmu. Ne bi se tolikokrat smejala do solz (in do lulanja). Ne bi visela ure in ure na telefonu in analizirala VSAKO njegovo kurčevo besedo (ej, kaj ti misliš, da je on mislu?). Nikdar ne bi napisala toliko globočejših pesmi in toliko najmodrejšejših tekstov. Verjetno ne bi. Nič od tega. A vsekakor Bi bil moj vsakdan bolj dolgočasen in pust, žute minute pa daljše in globlje. Pa niso.
Zaradi prijateljev je bila valeta ok, maturanc zabaven, poroka pa najboljša. Zaradi prijateljev je moje materinstvo in življenje TuInZdaj še lepše in mnogo lažje. Ker mi napišeš in ti napišem. Ker me poslušaš in me slišiš. In te poslušam in te slišim. TuInZdaj.
Nekatera prijateljstva se znucajo kot stare kavbojke, nekatera samo povozi čas in postanejo retro in vintage (še zdaj se ne morem odločiti ali mi je to, čemur rečemo vintage in retro, dejansko všeč ali je samo staro in grdo? Pretanka je meja…). Nekatera prijateljstva se izgubijo in razidejo, nekatera se obnovijo, nekatera obstanejo. A vsako te spremlja ravno v pravi meri in pa ravno v pravih razsežnostih (to ugotoviš potem malo kasneje). Ker vsako prijateljstvo ima svoj namen, svoj prostor, svoj čas in določen rok trajanja, ki je pa lahko tudi neskončen. A tudi, če ni za vedno, naj bo Tu in naj bo Zdaj.
Ne mislim, da si moramo biti podobni, da bi se imeli radi in da bi bili prijatelji. Ravno obratno. Jaz sem se vedno lepila na ljudi lepše, boljše, pogumnejše in predvsem zelo drugačne od mene, ker so bili (in so še vedno) moja inspiracija, da sem vsak dan še boljša in lepša (ja, ja, notranjo lepoto mislim #svesamlepsapickamimaterina).
Vsako leto, zdaj že tradicionalno sedmo, pri nas naredimo poletni fish piknik v senci pod kivijem nekje v centru Ljubljane. In prav najlepši del srečanja je ta, da se s prijatelji (s starimi in novimi) dobimo, razstavimo nove naraščaje, pokažemo nosečniške trebuhe, naše velike in male driskice, sveže fante, nove zakonce, nazdravimo novemu poznanstvu in prijateljstvu.
V soboto, na PrviRojstniDan mojega Malega, se je zgodilo ravno to. Naraščaji, trebuhi, fanti, zakonci, driskice, nazdravljanje na tu in na zdaj. In ker sem vse pomembne dogodke in obletnice v življenju praznovala s prijatelji, si ne predstavljam, da bi prvi rojstni dan mojega sinka minil brez njihovih objemov in poljubov. In seveda mi je jasno, zakaj se prijateljske vezi in njihove čudovite in tudi čudne zgodbe pripovedujejo v tolikih filmih in zakaj jih opevajo v tolikih pesmih. Le kaj bi Thelma brez Louise in kaj bi Louise brez Thelme?! …kar me spomni, da filma letos še nisem pogledala (že stopetdesetič).
Na to lepo in mirno nedeljsko jutro si se zbudil star eno leto. Prebudila te je pesem iz kuhinje. Pesem tako zelo popolna in večna. Kot so to mnoga prijateljstva. Stisnila sem te k sebi, še čisto zapopanega, in bila sem tako zelo srečna, da sva midva, sama, TuInZdaj, da sem te močno zavrtela in sva skupaj zaplesala po kuhinji. In predstavljala sem si, da bova tako zaplesala tudi nekoč, ko boš ti že VelikVelikVelik.
Na to lepo in mirno jutro sva plesala in sva se vrtela in sem ti pela…
…daj mi svoju ruku sad
neka ljubav veže nas
daj mi svoju ruku sad
kao rijedak cvijet
daj mi svoju ruku sad
prava ljubav je uz nas
ona može promijeniti svijet…
Vse najboljše, Mali moj.