OČI, ATI, TATI JE FOTR

Prejšnji teden je bil čisto preveč kaotičen. Pa ne samo zame. In tudi ne le za smrdljivce, muhe in ose, ki so še vedno tu. Kako so lahko še tu? Tudi njim samim ni nič jasno. No, Aleksandra, mami dveh, je trčila z ritjo (svojega avta) v prometni znak, ker je vse hotela opraviti hitro, prehitro. Ta druga je bila utrujena od nespanja, ta tretja pa je bila občutljiva zaradi pomanjkanja časa – svojega. Jaz pa sem imela na papirju nešteto alinej, kaj vse bom opravila preden začnem z jutranjim delovnikom, ko bom od 6.30 za računalnikom v pisarni. Pa je Mali zbolel (eh) in so zato vsi moji planirani zmenki in sestanki padli v vodo. Seveda, kaj pa drugega. Tako sem, namesto da bi delala vse nujno s seznama in pa že končno uredila SEBE, z Malim vozičkala in pila kavice in ja, ja uživala v indianskem poletju medtem ko je on spal. Pa kaj se pritožujem? Mah. Vozičkanja in sprehajanja (z vso prtljago) imam po tako dolgi porodniški že kar poln kufer. In pa, vse, kar sem imela v planu Za Opraviti, ostaja in ni izginilo. Vse me čaka. Še danes. In seznam opravkov res ni kratek.

 

Najbrž zato trenutno samo sanjam o tem, da bi bila en cel dan ali vikend doma. Sama ali z Njim, v dvoje. Poležavala bi na kavču, naročala hrano preko tiste aplikacije (vse tri glavne obroke) in gledala filme in serije. Ne zanima me pakiranje in selitev narodov na kakršnekoli družinske izlete. A sem lahko, prosim, samo doma. Brez svetlobe in brez zraka. Vseeno mi je. Če ne najdem nič pametnega na sporedu, lahko brez problema (in z veseljem) še enkrat pogledam vseh sedem Big little lies. 

 

Čeprav imajo vse moje prijateljice, mamice, ob sebi moške, ki znajo pospravljati, kuhati (celo bolje oziroma morda pa samo raje od svojih dragih, ne vem) in marsikaj popraviti (kar je za popraviti), starševstvo še vedno nikakor ni (in nikoli ne bo) enakopravno in enakomerno porazdeljeno. Večino vsega je še vedno, že od pamtiveka, ane, na nas ženskah. Velikokrat smo čisto preveč pridne in preveč efektivne. Vesna, recimo, mi je zadnjič, tako mimogrede, povedala, kako je v 30 minutah, medtem ko je njena dojenčica spala, prefarbala pol stanovanja. Jp, prebelila je polovico svojega doma v pol urce. A to resno? Resno. Preveč pridne in efektivne! Saj vam pravim.

 

Ko dobimo male driskice se naš urnik (in življenje nasploh) postavi na glavo. Materinstvo res ni enostavno, še posebej ne za ženske, ki po porodu želijo ohraniti svoj mentalni in fizični prostor. Zanj si moramo čas organizirati in ga v naprej planirati. Kaj pa urnik naših moških? Hja. Večina jih, ko dobijo male driskice, najdejo (kar naenkrat!) kup enih hobijev in starih prijateljev. Nogomet, košarka, fitnes, plavanje, kolesarjenje,…urnik se jim samo še dodatno popestri. Pa saj jim privoščimo, ker to tudi me hočemo. Ane? Nočemo, da se nam življenje ustavi, ker smo postale mame. In kljub temu, da naši moški v vsem sodelujejo (ker smo leta 2018 in ja, naši moški kuhajo in pospravljajo) in smo najbolj razumevajoče v stilu OnToRabi!, jim pa, vseeno, kar malo zavidamo, da lahko boršo KarTako pograbijo in gredo na trening. Čau! Jaz grem. Ja, kar tako. Brez posebnih predpriprav in organizacije. Me pa vsak svoj dogodek, ki je stran od doma, načrtujemo in še do konca, do zadnje minute, ne vemo, nam bo uspelo ali ne. Čas, ki sem ga rabila, da sem napisala tale tekst, sem, seveda, napovedala in splanirala.

 

Morda smo včasih same krive za vse to? Ker smo razumevajoče do neba, v svoj minus. In tako zelo hvaležne. Joj, hvala, ker si ga 10 minut popazil, da sem se lahko šla stuširati. Hvala, ker si ga dal spat, da sem lahko šla na jogo, večerjo, v kino… in našim moškim (ki se, seveda, ne bunijo) vedno dodelimo le vloge statistov, ki naj za sekundo pridržijo plenico, podajo kremo, odstavijo posodo s štedilnika (ker bom kosilo dokončala kasneje). Me pa se, v glavni vlogi, potimo in vse (pre)dobro hendlamo vse dokler ne ugotovimo, da smo tragikomične, a glavne igralke, brez publike in zaslužene (več kot zaslužene, daserazumemo) slave in bučnega aplavza.

 

Mogoče so pa drugi krivi za to? Moški, ki doma tudi kuha in opravlja “ženska” gospodinjska opravila, se ljudem (ja, tudi v 2018) kar malo smili. Joj, njen mož/moj sin/njen partner mora kuhati in pomivati. In SAM, bogi, zjutraj pelje otroke v šolo in vrtec. Ja, v 2018. Kot da ga zlorabljamo. Kaj pa me? Od jutra do večera non-stop navite, pripravljene, v pogonu. Opravki, seznami, urniki, logistika, pediatri, zobarji, rojstni dnevi…da ne naštevam. Saj razumete poanto. Boge smo kvečjemu me. Pa ne zato, ker delamo vse in še več. Pač pa zato, ker se dnevno borimo z zastarelo, patriarhalno miselnostjo okolice, ki je še vedno (pre)globoko zakoreninjena.

 

Ne mislim, da bi vloga mame in vloga očeta morali biti enakopravni. To tudi nikoli ne bosta. Mogoče bi se do naših moških, očetov naših otrok, lahko le nehale vesti, kot da so samo statisti, ki so zraven zato, da pridržijo plenico (medtem ko imaš ti na previjalni drek incident), potem pa imajo pavzo in pa prosto do nadaljnjega.