November je bil od nekdaj en tak precej kurčev mesec. Ani? To, da se letos pretvarja, da je oktober, mu kaj dosti ne pomaga. Ker mu ne verjamemo. Oktober je lep po svoji naravi, december je pa še lepši, ker je dišeč in prazničen. Ampak nismo še čisto tam, čeprav že vrtijo božične reklame, na trgovinskih policah se že svetijo novoletni okraski in kmalu bodo na urniku zapisani datumi prednovoletnih zabav, prijateljskih srečanj ob kuhanem (presladkem) vinu, iz radijskih postaj bo pa vriskala povoskana Mariah – ah in seveda, gledali bomo Home alone in Bridget Jones. Že stotič. Se že veselim!
Sem povedala, da je november en kurčev mesec? Ja. Škoda, ker na novembrsko hladno nedeljo spet ni bilo nobenega ženskega imena na volilnemu lističu. Pa ne, da bi avtomatično obkrožila žensko, če bi bila, a medtem ko sem buljila v stara in nova imena puranov (in pred tem cel teden v njihove ksihte in kričeči testosteron), sem pomislila, kako se je do današnjega časa (od lova in nabiralništva) res ogromno spremenilo na bolje, ampak, da so, kljub temu, na vodilnih položajih ženske še vedno v veliki manjšini. Škoda. Sicer verjamem v to, da sposobnost in pamet ne poznata spola, pa vseeno. Kje ste? Kje smo? In zakaj nismo?
V življenju smo ženske ženskam največje zaveznice in zaupnice od malega, vse od takrat, ko smo se prvič skupaj skrivale v travi, žvečile kislice, leže zrle v nebo in si zaupale največje skrivnosti ženskega, takrat še dekliškega, sveta. Vse imamo takšne prijateljice iz otroštva, najstništva in kasneje iz odraslega obdobja. In od nekdaj je bilo nekaj fatalnega v teh naših odnosih. Ker ko ženske prijateljico sprejmemo za “svojo”, smo zanjo pripravljene narediti marsikaj, če ne kar VSE? In ko nas enkrat razočara, hm, ja, tudi marsikaj.
Dejstvo je, da nihče ne ljubi tako strastno, kot to počne ženska, da nihče ne brani svojih stališč tako trdno, kot to počne ženska in se ne bori tako zagriženo, kot to počne ženska. Ženska za žensko. A hkrati smo ravno ženske tiste, ki ena drugi zadamo najhujše, najbolj boleče in najnižje udarce in najmočnejše knockoute. Tresk! Bum! Bam!
Biti ženska res ni enostavno. Opravljanje, primerjanje, tekmovanje, užaljenost, občutljivost, igranje (glavna ženska vloga, daserazumemo), nošenje neudobnih previsokih petk. Uf, res nam ni lahko. In namesto, da bi si vedno in povsod krile hrbet in bi si življenja olajšale, znamo biti ena do druge zelo stroge in neizprosne.
Če je ženska lepa, potem jo takoj označimo za butasto. Če je suha, potem sigurno živi od zraka, vode in solat. Če je srečna, ima čudne obrvi in grde nohte. Če je nasmejana, je neuravnovešena. Če je poslovno uspešna, potem je spala s ta glavnimi. Če žari, ima novega ljubimca, …
Ali je to, da se znamo iskreno veseliti uspehu in sreči druge, rezervirano samo za Najboljše Ženske? Ali lahko izdavimo, kako je ona čudovita, ne da bi se pri tem same počutile ogroženo (in ne da bi se zraven zadušile)? Ali smo zmožne dati kompliment boljši (in lepši, če hočete) od sebe brez da zraven zgrizemo ustnico do krvi? Ali smo z iskrenim srcem lahko prijateljice srečnejšim in uspešnejšim ženskam, ki imajo boljšo službo / višji položaj / lepšega frajerja in lepše obline? Kako lahko je biti dobra prijateljica tisti, ki je bolj žalostna in bolj nesrečna? Zelo lahko. Prelahko.
Jaz ženske včasih (kar malo zanalašč) idealiziram, kot da smo ena nadnaravna bitja brez napak in madežev (pa saj smo, a nismo?). Za ženske vedno najbolj navijam in nas vedno demonstrativno in goreče zastopam in branim, pa četudi večinoma le pred mojim Bikom za štedilnikom, medtem ko mešam domači bolonjez, v predpasniku in z leseno kuhovnico v roki.
A jasno mi je, da je besen feminizem zastarel, zlajnan in dolgočasen (ajaaa, zato On vedno obrača z očmi), saj našo Nadnaravno Vrsto že dolgo več ne ogrožajo samo šovinistični moški, ampak jo morda po malem ogrožamo kar ženske same.
#ženske #fenomenalke #urbanamama