POBLAJHANA KOKOŠ VS. BONDOVO DEKLE

0
V kavarni se je vsedla dve mizi stran od mene in Malega. S kontroliranimi povezanimi gibi je iz torbe vzela svoj laptop, ga dala na mizo in ga odprla. Svoj odločen pogled in nasmešek je namenila samo natakarici medtem ko je naročala espresso. Podaljšanega, prosim!
 
Njene fine geste, nežna mimika, umirjen, a odločen glas, sijoči, lepo počesani rjavi lasje, pokončna drža in visok razporek na ozkem krilu so izžarevali samozavest. Po požirku espressa in vode se je zatopila v svoj svet na monitorju in vneto pisala. Kar strmela sem vanjo skrita za sončnimi očali. Lej jo, lepa je, umita, počesana in SAMA zatopljena v nekaj VZNEMIRLJIVO NJENEGA (v času porodniške se ti tako in tako vsi ljudje zdijo lepi in čisti in v tvoji glavi vsi počnejo nekaj bondovsko vznemirljivega). Pije svoj espresso in piše. S tem nesramnim visokim razporkom. Blagor, sem si mislila.
 
Poskenirala sem sebe, od nog navzgor, da bi videla, kak “vznemirljiv” (disturbing) prizor bi zagledala Ona, če bi me imela časa (ali volje) pogledati. A me ni. Zlizane japonke, črna oblekica zaflekana od smrklja in krokodiljih solz, na glavi pa poblajhana (ma, ne, ne od barve, od sonca in morja) na hitro speta figa, ki sem se jo še sama ustrašila v odsevu mojega telefona, ker je tako divje štrlela in je izgledala kot s hormoni nafilana razjarjena kokoš pričvrščena na mojo glavo. V mojem naročju je Mali, končno potolažen, zaspal, s svojo dudo v ustih, s posušenimi sledmi solz na debelušnih licih, ves umazan od glave pa vse do malih ljubkih prstkov na nogicah. Moja sedeča drža je bila sključena, da je bil karseda udobno nameščen, kar je pa samo še poslabšalo moj, že tako povožen in abšlesan, videz. Na mizi pred menoj je bilo kup robcev, papirčkov, lončkov, žlic, polita kava in voda. Izgledalo je kot da sva se tu nastanila že za časa woodstocka in ne le uro nazaj. 
 
Ko imam res slab dan (a redko in samo takrat) sanjam o sijočih rjavih laseh, ki bi zasijali na mestu moje priraščene poblajhane kokoške. Tudi če jo vse ostale TaSrečne dni v letu negujem, vzgajam in pitam in jo imam pravzaprav zares rada (in brez nje ne bila jaz), bi jo na slab dan, kot je bil ta, odrezala in bi jo zabrisala v bio (?) smeti. Da te več ne vidim! Ko-ko-ko. Saj veš, ravni lasje bi bili radi skodrani, kratki bi bili radi dolgi, svetli pa temni? Mogoče. 
 
Ko si doma, sanjaš o morju. Ko si na daljšem potovanju, sanjaš o domači postelji. Ko si v tuji pisarni, sanjaš o svojem biznisu. Ko si freelancer, sanjaš o redni plači. Ko si nesrečen, sanjaš o drugačnem otroštvu. Ko nimaš otrok (pa bi jih imela) sanjaš o materinstvu. Ko si mama, sanjaš, da si Tista Ona samozavestna in umirjena s podaljšanim espressom v roki in da počneš nekaj svojega in vznemirljivega in da imaš več časa zase. Jaaa, VečČasaZase.
 
Ko imaš majhne otroke so najbolj enostavni opravki, kot so obisk pošte in banke lahko umsko kompleksen in fizično naporen izziv (Bond nima pojma!). Ker driskice so večno lačne in žejne in ravno zdaj ne bi sedele in nikoli ne bi čakale. Pa morajo. Enostavni vsakdanji opravki se lahko raztegnejo na cel dan ali teden in seveda ob vsem, kar mame počnemo, ta vse bolj reven ČasZase (lulanje, tuširanje, 5 minut sedenja v tišini – jp, vse nižji standardi) dobiva povsem nove dimenzije, vse večjo vrednost in pa vse manj prostora. Ravno zato se mame v času porodniške velikokrat lotijo svojih projektov, hobijev in realizacij idej, ki so prej leta in leta čakali zaprašeni v kotu, saj je to edini način, da si tako, malo na silo, izborijo čas za početi svoje stvari, ki je nujen zato, da se počutijo koristno in izpolnjeno, ne “samo” od materinstva, ampak tudi od zunanjega vznemirljivega sveta.
 
Za veliko žensk ravno zato prav ta, hormonsko turbulenten čas, postane najbolj produktiven v življenju, ker takrat, s svojo novo življenjsko vlogo, podrejo stare prioritete in jih povsem na novo postavijo in od nepopisne ljubezni malega bitjeca dobijo tisto neustavljivo divjo energijo in samozavest, da pa zmorejo prav VSE. Ker se zavedajo in ja, se dobro zavedam, da zadovoljna mami JE VSE. 
 
Vznemirja me in veseli že sama misel, koliko nezaključenih fajlov imam shranjenih, nedokončanih tekstov napisanih, idej nerealiziranih, štorov nepobrušenih. Mogoče res vsega ne bom uspela danes, morda tudi ne jutri (jutri moram na pošto, uf), a vem, da sem večletni prah pobrisala za vedno in da poti nazaj ni več. In me vznemirja že sama negotovost in pričakovanje, kaj vse se mi bo še bondovskega zgodilo. Ja, kdo ve. Kdo ve.
 
Misli so mi odplavale, verjetno je izgledalo, kot da sem zadremala kar za mizo skupaj z Malim, ki je spal čisto prepoten v mojem naročju. Nenaden klik me je predramil, ko je naglo zaprla svoj laptop. Njen obraz je bil razburjen. Na hitro je vstala, pustila denar na mizi in odšla. Mogoče se je spomnila, da mora v vrtec po otroke. Ali na pomemben sestanek. Ali možu skuhati kosilo. Ali živi sama in je hitela nahraniti mačke. Ali je šla na skrito misijo. Ali na luno in nazaj. Ali rešiti svet, ja, seveda, ker je Bondovo dekle. Kdo ve. Kdo ve.
 
V tistem trenutku se je Mali prebudil, me pogledal s svojimi velikimi modrimi očmi in se mi najbolj ljubeče nasmehnil. Zadovoljen in naspan. Mali moj, greva domov? sem mu zašepetala in ga poljubila na šmrkast nosek. Še bolj na široko se mi je nasmehnil, kot da bi me razumel. Duda mu je padla iz ust, z očmi mi je prikimal – ja, pejva, mami! 
 
Pripela sem ga v voziček. Pridno je sedel in s pogledom resno sodeloval, ko sem pakirala. Vse je bilo popolnoma drugače, kot samo eno uro nazaj, ko sva bila borbo in nisva najbolje sodelovala in sva se oba jezila. Vsak po svoje. Z mize sem pobasala vso kramo z woodstocka v torbo in sva šla. Odšla sva kot najbolj usklajen, zmagovalen (zaljubljen) tandem. Mirno in samozavestno. Z nasmehom proti domu. 
 
Mogoče stvari, ki sijejo le niso vedno tako sijajne. In poblajhana kokoška ko-ko-ko na glavi ne tako zelo slaba. Zaenkrat. Za dalje pa…kdo ve. Kdo ve.
 
 
Nalagam, počakaj...