To, da lahko vsak teden pišem o čemur jaz hočem, kakor hočem in preprosto samo ZATO je postalo moje dihanje in obstajanje. Pisanje tega lahkotnega branja predstavlja zelo majhen delček mojega vsakdana, zavzema pa zato zelo velik in pomemben prostor v mojem dojemanju sebe in vsesplošnem počutju – odkar pišem se počutim kot da obstajam.
Kaj je pri vsemu največji izziv? Poiskati temo? Ne. Izbrati prave besede? Včasih. Ampak, ne. Največji izziv je definitivno ta, da pišem redno, brez izjeme in brez (sicer zelo upravičenih) izgovorov. Pisati, ko imaš čas in navdih, je iluzorno. In prelahko. To enako velja za vse drugo kar v življenju počnemo. Če bomo sedeli in čakali, da nas bo inspiracija tresknila po glavi, se bomo fejst nasedeli in načakali. Časa ni nikdar dovolj. Navdiha pa tudi ne, sploh pa ne takrat, ko ga nujno potrebujemo. Na navdih čakajo baje samo amaterji, pravi Stephen King. Po metrih, no, po kilometrih napisanih knjig, bo že vedel. Največji izziv je, da ustvarim ta čas, ki ga potrebujem in ga nimam in da poiščem inspiracijo tudi takrat, kadar je ni od nikoder in uspem najbolj dolgočasen dan v tekstu opisati na način, da ga bodo drugi z veseljem prebrali. Recimo v torek zjutraj ob jutranji kavi. To je tudi kar precej kul.
To, da pišem redno, tedensko, z rokom, ki sem si ga postavila (Torek Je Dan Za Objavo), to je absolutno največji izziv in pa veščina, ki sem jo v enem letu, jaz amaterka, osvojila (moj urednik ni tako strog do mene, kot sem to jaz sama do sebe). Kljub večinoma neidealnim pogojem, visoki vročini, najhujšemu mačku, brezskrbnemu počitnikovanju, napornemu dojenju, slabi frizuri ter usklajevanju službe, družine, družabnega življenja in pa preklapljanju med vsemi ženskimi vlogami, od mame, do žene in prijateljice, sem vedno, prav vsak torek, tekst napisala in ga objavila. Pa tudi, če je to pomenilo, da ga pišem na trajektu, dokončujem na plaži, med vozičkanjem, v čakalnici pri ginekologu, v avtu na parkirišču in na zibajočem čolnu ali pa ga popravljam do pozno v noč, ker bedim nad Malim, če bi spet slučajno zakuhal, kot to delam sedaj …. ja, kar ne glede na vse. Brez pisanja ni pisanja, kakor koli se to sliši banalno.
V idealnem scenariju bi za moje pisarjenje v naši sto trideset let stari hiši ena soba s ključem pripadala samo meni. Če lahko malo sanjarim o idealnih pogojih … na tleh parket ribja kost, starinski stol in čudovita lesena miza, na mizi tanek črn notesnik in kozarec rdečega, v kotu pa slaven Barcelona chair, vedno pripravljen na moj pisateljski počitek in na filanje glave z navdihom. Na steni velika (že ogledana, a predraga) grafika, na tleh kip Boljke, … recimo … saj lahko malo sanjarim? Ampak zaenkrat se bom zadovoljila s stisnjenim kotičkom v dnevni sobi, kjer mimo letijo kocke, avtočki, slinasti poljubčki in še kaj.
Blog ali kolumna? Kolumna ali blog? Ne eno, ne drugo. In oboje. Nekje je blog, drugje je kolumna. Vseeno je kam to moje lahkotno pisanje o najbolj navadnem ženskem vsakdanu popredalčkamo.
Vse najboljše dolgim ponedeljkom, lepim torkom in mojemu majhnemu, a ne tako zelo skromnemu, koščku popolne svobode.
Eno leto je naokrooog! Hura!