Med šolskimi počitnicami smo skočili na morje (in z nami ose in komarji), da ne bi ravno cel teden greli nogice samo na domačem kavču pod dekco in se svaljkali. Ampak ta “skok na morje”, ko imaš otroke, pomeni bolj selitev, kot kakšen kratek, lahkoten, umetniški skok. Ker ne glede na to ali greš za dan, dva ali več, je avtomobil vedno nabito poln, nabasan do vrha. Pakiranje cele družine je večdnevni projekt, ker predhodne dni delaš seznam v glavi, kasneje še na papirju in potem počitniško veselje traja in traja še kar nekaj dni po prihodu domov in sicer vse dokler ne opereš še zadnji zvrhan koš umazanega perila.
Pa kako nam uspe vsakič znova, kljub filtriranju in selekciji na minimum, ustvariti tolikšne količine prtljage, kot da se nekam selimo in to kljub temu, da vedno vztrajam, da na izletih in na potovanjih ne rabimo toliko stvari za ustvarjanje občutka, da je tu nekje drugod tako kot je doma. Naj bo stran od doma vse novo in čimbolj drugače. Pohanca tudi ne boš iskal po Aziji … ali pač?
Na poti na morje sem se v avtu zasanjala in se spomnila, kako drugače je bilo, ko sva bila še sama. Pri pakiranju sva imela prostor v kovčku lepo porazdeljen na 60:40 samo za naju dva (več prostora zame in malo manj zanj). Na črpalkah in letališčih sem lahko pila kavo, brala, šopingirala ali celo dremala. Na dopustu sem spala do kadar sem hotela, si ogledovala kraje po odraslo (brez postankov ob toboganih) in uživala v ljudeh in utripu mestnega vsakdana. Ko dobiš male driskice je pa drugače.
Kovčki niso več polni tvoje kozmetike (vseh palet, nians in dišav), ampak so polni otroških igrač, sestavljank, pliškotov, barbik, slimijev, knjigic, ropotuljic in avtovčkov.
Vožnja z avtom je vedno en velik kinder surprise. Nikoli ne veš, kaj vse te čaka. Petje, kričanje ali spanje. Držiš pesti, seveda, za zadnje.
Ustavljanje za hrano in kavo se vedno sprevrže v krajše taborjenje. Zadnjič smo zasedli polovico miz, ves čas za šankom nekaj naročali, letali za Malimi, opozarjali TaVelike, bili glasni in jasni in spet glasni … skratka bili smo slika in zvok nadvse prijetni za ostale prisotne (se opravičujem).
Ogled krajev in mest je povsem prilagojeno našim malim driskicam na kar se še vedno nisem navadila. Vsakič mislim, da bom lahko šla kamor bom hotela in kadar bom želela. Jaz grem levo, oni pa desno. Brez izjem.
Všeč mi je, da ima vsak v družini svoj glas (in svoj jaz), a se na poti nemalokrat ravno zato znajdemo v situacijah brez kompasa in brez ta prave smeri. Ej, kam gremo?
Občudujem družine, ki se z majhnimi driskicami odločijo za večtedenska popotovanja ali za pot okoli sveta. Ja, saj vem, otroci so prilagodljivi in to veliko bolj od nas odraslih. A vseeno. Pa je lačen, pa žejen, pa klima piha prehladno, pa sije sonce premočno, pa ona poliva sedež, pa Mali poliva sebe, pa ga oblačiš, pa slačiš, pa hoče iz avta, pa noče iz avta … aaa, saj vem, otrokom je okej, ampak nam se pa meša.
In tokrat ni bilo prav nič drugače. Vse po ustaljenemu standardu – lakota, žeja, pretoplo, prehladno. Poleg običajnega ritma, smo na poti nazaj ugotovili, da se mora naša TaVelka na pamet naučiti pesmico, ki je tisti trenutek nisem mogla prebaviti pa čeprav spada v naše slovensko najboljše pesništvo za otroke. Ampak tale sviri sviri svirilija, zmerom ista melodija (morda le tisti dan) ni bila ta prava melodija za moje občutljivo uho in zenovsko odsotno glavo. Komaj sem čakala, da pridemo domov. Doma je tudi lepo.
Kljub temu, da so moji seznami KajVzetiNaDopust premišljeni in kar popolni (bi si upala trditi), zdaj vem, da vsakič znova pozabim v kovčke stlačiti še najpomembnejše. Vedno pozabim spakirati še – dobre živce.
Naslednjič.