VRHUNCI
Po treh letih sem iz garaže privlekla svoj zaprašen poni, ker je bil v tistem trenutku edini prikladen za prevoz na koncert na drugi konec mesta, kamor sva se tisti večer odpravili z Nano. Se dobimo na Trnfestu, ane? Kot v starih časih. Pivo, druženje, koruza. Tisti večer sicer gintonic, druženje, brez koruze. Res bi bilo vse skoraj kot v StarihDobrih, če naju ne bi varnostnik pri vhodu ogovoril z Gospa, imate kaj takega v nahrbtniku? (jebalategospa) in če ne bi namesto ta poceni litrce ali pira, ki bi ga hoteli prešvercati, v nahrbtniku imeli samo jopici za tisti odraslo dolgočasni VsakSlučaj, če se bo kasneje malce shladilo. Aveš. Bljak. Med koncertom sem pomislila, če pevca morda boli križ, ker se je držal za ledveni del (nekoč v StarihDobrih bi rekla, da je to samo rokerska poza, halo, in ne išias?). A tudi mene nekaj špika. Težek teden. Bljak.
Okoli osme zvečer sva štartali od doma in po poti brez pavze in brez daha čvekali. Bilo je osvobajajoče. In noro lepo. Preletela me je nostalgija poletnih večerov, ko sem nekoč, še kot študentka (preden sem postala odrasla, gospodinja, mami dveh driskic, žena, kraljica za štirimi stenami, domačica, čistačica, kuharica, delavka, konj, aha, ja, vse to) vsak dan krožila in pohajala (takrat raje peš, brez bicikla) po ljubljanskih ulicah in sem bila tako zelo brezskrbna, svobodna in neustrašna s polno glavo pričakovanj ter s konstantno dozo notranjega vznemirjenja od takratnega uživaškega in prihajajočega lepega življenja. Kot da je bilo to včeraj.
Za popolno doživet nostalgičen flashback v StareDobre na romantični poti proti Trnovem (in med gonjenjem malega vijoličnega ponija) sem opazila Njega, ki je blizu mojega doma in pa pred svojim? sem in tja postopal po pločniku in kadil cigareto. Na moji knjižni polici imam zbirko njegovih najboljših kolumn izpred dvajsetih let. Takrat se mi je zdel tako ZeloKulTip, čeprav je dajal vtis (in fural imidž) cinika, zoprneža in prepotentneža. No, jaz mu nisem verjela. A bila sem le KarEnoDekle, eno od mnogih, tudi, če bi me slučajno kdaj opazil v množici, kadar sva šla (večkrat) po ulici eden mimo drugega. A me ni. Srečanje s tem, v bistvu, popolnim neznancem (zoprnežem), je bilo takrat, nekoč, ja, že res dolgo nazaj, mnogokrat (in tudi tisti večer) highlight mojega dneva.
Nekaj dni nazaj sem po dolgem času spet gledala American Beauty, film o odtujenosti in samoosvoboditvi. Kevin Spacey igra vlogo Lesterja, publicista v krizi srednjih (zdaj mojih) let, ki se naenkrat zave svoje otopelosti in pa brezupnosti svojega malomeščanskega bednega življenja. Na začetku filma vidimo ulico in hišo v kateri živi in slišimo njegove besede v offu: “Ime mi je Lester Burnham. Imam 42 let. V manj kot letu dni me ne bo več…Na nek način sem že zdaj mrtev.” Nato prične svoj dan, se zbudi, pod tušem si ga vrže na roko in pove, da je to vrhunec njegovega dneva.
Kako zelo malo je potrebno. Ali pa je ravno to ZeloMalo tako ZeloVeliko in zato tako zelo težko? Pomanjkanje vznemirjenja je tisto, zaradi česa se nam lahko zdi naš vsakdan brez smisla in vsebine, ker ni ves čas vse tako napeto in filmsko. Ne večji avto, ne nova hiša, ne druga ženska, ne ljubimec, ne še en otrok, ne nova frizura, ne nova taška. Nič od tega ne potrebujemo. Ampak ja, ta filing, ta vznemirljiv občutek, ki nam jih vsi tile po spisku zraven servirajo – od nepričakovanega srečanja z neznancem (zoprnežem! ma, ziher je) do nove pudraste torbice – je tisto, kar definitivno rabimo. In to nima vedno veze z romantiko. In ne z ljubeznijo.
Vrhunec je lahko paketek s prispelo novo kuharsko knjigo, ki jo je tako nestrpno čakala.
Vrhunec je lahko veselje njenega kužka, ki skače po blatnih lužah.
Vrhunec je lahko nov lak na nohtih.
Vrhunec je lahko počasno srkanje gintonica.
Vrhunec je lahko basanje s špageti.
Vrhunec je lahko kompliment od prodajalke.
Vrhunec je lahko vonj po babičinih piškotih.
Vrhunec je lahko moker poljubček od sina.
Vrhunec je lahko rožica, ki si jo sama kupiš na tržnici.
Vrhunec je lahko risbica, ki ti jo zatakne hči z magnetkom na hladilnik.
Vrhunec je lahko pesem na radiu, ki te odpelje daleč nazaj.
Vrhunec je lahko še topli kruhek iz pekarne.
Vrhunec je lahko prepovedan poljub.
Vrhunec je lahko prepovedan nakup (še enih salonarjev).
Vrhunec je lahko tesen stisk dolgoletne prijateljice.
Vrhunec je lahko pitje fine kavice v lepem ambientu.
Vrhunec je lahko sočen paradižnik, ki ga nabereš na svojem vrtu.
Vrhunec je lahko zataknjeno sporočilce za brisalci.
Vrhunec so najine prepletene noge ob večerih, ko spita otroka – OBA.
Vrhunec je njegov bikovski pogled (in nasmeh), ki mi pravi, da je name ponosen.
Vrhunec je slučajno srečanje z neznancem – zoprnežem.
Vrhunec je tvoje sporočilo, da se te je tekst dotaknil.
Vrhunec je tvoje sporočilo, da te je moj tekst nasmejal.
Vrhunec je Lesterjev jutranji ritual pod tušem.
V omenjenem filmu nenavaden mladenič Ricky s svojo kamero posname navadno zavrženo vrečko kako poplesava v vetru in ob ogledu svojega posnetka pravi:
Sometimes there’s so much beauty in the world I feel like I can’t take it, like my heart’s going to cave in.
Najbrž so najbolj vznemirljivi in najmočnejši vrhunci našega vsakdana ravno tisti, ki jih lahko dobimo (skoraj) zastonj. Lepota le-teh (če jo prepoznamo), pa gotovo lahko popravi naš najbolj dolgočasen dan, prežene najbolj zdolgočasene misli in raznese (od toliko lepote) tudi najbolj otopelo in znucano srce.