Kaj naj napišem, ljuba naša Majči? Prste imam otrdele in misli nezbrane.
Naša lepa. Pametna. Posebna. Svoja. Čebelica. Aprilka. Bikica. Borka. Prijateljica.
Imela si najlepši nasmeh, polt in lase. Edina oseba si, ki ni rabila nobenega filtra, ne barve, ne ličil, čeprav si bila vedno popolno naličena.
Veliko si se smejala. In mi s tabo. Do solz.
Nosila si najlepše obleke in najboljše plašče.
Naučila si nas kaj je dehteči vrt, kaj je dober nakit in kateri je najboljši parfum.
Navadila si nas kupovati rožice in šopke. Zase in za druge.
Prirejala si najboljša druženja v svojem lepem domu in na svoji mali terasi sredi Ljubljane.
Kuhala si nam najboljše jedi, katerih imen nismo poznali. Jaz jih ne, še danes.
Kolikokrat smo do jutra skupaj vztrajali po zakajenih kafanah.
Kolikokrat smo plesali v prvih vrstah na divjih koncertih na Metelkovi.
Kolikokrat smo sedeli na tleh po ljubljanskih pločnikih.
In kolikokrat smo jedli masten burek ob zori …
Vedno sem bila kar malo važna, da si ti tudi MOJA prijateljica. In moja poročna priča. A nikoli se nisem naučila izgovoriti tvoj štajerski NE. Sori.
S tabo sem si ogledala največ čudnih in odštekanih predstav, filmov in koncertov.
Bila si res najbolj srčna oseba in dobra prijateljica. Meni. Mojim prijateljicam. In mnogim drugim.
Tvoje življenje je bilo polno estetike, dišav, senzibilnosti, empatije in topline.
Zaljubljena si bila v Dalmacijo, v besede in verze.
In v mestne ulice. Ne samo ljubljanske.
Vsakemu si privoščila srečo in uspeh. Glasno si navijala in stiskala pesti.
Nikoli nisi pozabila na pomembne datume in nas vsakič znova presenetila.
Za vsakega posebej si vedela, kaj ima rad in se potrudila, da se poleg tebe počuti kot da je nekaj posebnega.
V torbici si vedno našla mala presenečenja za naše otročke. Taja je danes jokala …
Pustila si nam, da smo taki, kot smo. Nikoli nas nisi davila s svojimi idejami, nam masirala možgane ali nas skušala spreminjati. In pričakovala si enako nazaj. Upam, da smo se izkazali?
In upam, da smo ti bili tako dobri prijatelji, kot si bila ti nam. Vse do konca.
“Ova žena je ćudljiva, vječiti april, vesela je pa tmurna, pričljiva pa malorjeka, svakog jutra ustaje i na lijevu i na desnu nogu pa je ne određuje dan već trenutak, slučajno je ovdje, kivna kad se sjeti da je mogla biti na drugom mjestu, razdragana kad pomisli da će biti. Obična je samo kad zaboravi.” –
Ta tekst sem našla … enkrat si ga delila z nami in zraven pripisala – aprila o Aprilkah. Najdem te v njem. In v ostrem vetru, ki je zapihal. In v toplem jesenskem listju. In v nežnih žarkih sonca. In prvih kapljah dežja.
Majči, zdaj se lahko spočiješ.