Ker se žensk, zlasti odraslih in sploh pa po tridesetem, po letih ne sprašuje, jaz kar sama povem (vsem mimoidočim in pa vsem na spletu, ki vas poznam in ne poznam), da sem deset dni nazaj dopolnila ta lepo, ta zrelo, tisto, ki se jo tako bojimo – ta okroglo štiridesetko. Huh.
Zdaj bom vsaj znala povedati, koliko sem stara (tistim, ki bodo skrajno nevljudni in me bodo po letih vprašali), ker do sedaj nisem prav dobro vedela in sem vsakič znova računala … počakaj, 36, 37, 38? Neke strašanske razlike nisem videla. Zdaj bom ta okroglo končno izstrelila iz prve. Brez naporne matematike. Forty&fabulous, kot so rekle moje prijateljice. Zato, da me malo potolažijo? Ma, neee. Huh.
Kako se počutim? In kaj je sedaj tako drugače, kot pred nekaj dnevi, ko sem spredaj še pisala trojko. Nič kaj dosti. Če bolje pomislim, prav nič ni drugače.
Še vedno vstajam med peto in šesto. Še vedno si vsako jutro umivam zobe. Še vedno obožujem kavo (s filtrom, brez cukra). Še vedno sem tečna, ko sem lačna (no, in ko imam PMS, in ko je luna neprava, in ko nimam dovolj časa zase, in ko mi prepečejo biftek, in ko špageti niso skuhani al dente , in ko mi je vroče, in ko ni vse v ravnovesju, in …). Še vedno pizdim na kolesarje pred našo hišo. Še vedno ne maram trajnikov (in jih zato nimam). Še vedno (baje) ne znam peljati avta medtem ko klepetam s sovoznikom (se ustavljam in šaltam brez razloga, ne vem točno, v čem je problem?). Še vedno imam premalo čevljev. Še vedno v omari nimam NIČ za obleči. Še vedno je črna moja najljubša barva. Še vedno imam iste prijatelje. Še vedno grem rada ven s prijateljicami. Še vedno sem blond (navznoter in navzven). Še vedno je Eddie moja prva ljubezen, Brad druga, moj Bik pa največja. Še vedno sta name pripopani moji dve mali driskici (in tako bo do moje penzije, saj vem). Še vedno sem površna, evforična in čustvena. Še vedno ne maram pravil in rada živim z odklenjenimi profili in odprtimi vrati svojega doma.
Pa kljub temu, da je vse (navidez) enako, sem starejša. Drugačna. Leta ti dajo izkušnje, ljudje ti odebelijo kožo, odnosi ti okrepijo značaj. Huh.
Ni popolnoma vse enako, kot nekaj let nazaj, ker …
Ko rečem “20 let nazaj” mislim na študentske čase. Žal, ne na vrtec.
Mačka od petkove žurke zdravim vsaj do srede.
Zvečer pred televizijo zaspim v desetih minutah. Zato bom začela gledati kar trailerje.
Modrčki in žabe so vsi (brez izjeme) push-up in shaping.
Vsi proizvodi za obraz, lase in telo imajo v opisu fresh, shine, volume, anti-age, anti-wrinkle, lifting, supreme, premium, filler, serum, hydra in miracle.
Pri Urši na jogi non-stop jamram, da me špika v križu in kljuva v rami.
Pazim, da jemo sveže in zdravo.
Po nedeljskem kosilu bi mi pasal počitek.
Pazim na zadostno gibanje in hidracijo. In to ne z alkoholom.
Raje sem doma, kot zunaj. Včasih je bilo obratno.
Občasno rabim sveži zrak. In popoldanski sprehod.
V pogovoru z drugimi so teme kot so življenjsko zavarovanje, toplice, hernija, prehranski dodatki, kredit, avtodom, izgorelost, (pre)draga kolesa, vrtičkanje in detox nekaj običajnega. Bljak!
Mogoče še največjo razliko od Prej in Zdaj vidim v mojem mindset-u … Prej, ko sem nekam prišla, sem razmišljala, kaj si ljudje mislijo o meni. Sedaj razmišljam ravno obratno – kaj si jaz mislim o njih.
In ja, I’m feelin’ good!
Za najlepši možen preskok v štiridesetko z gintonici, Lennyjem, zajčjimi ušesi, mikrofonom, slabim petjem in slemanjem, so zaslužni moji prijatelji. Še posebej jih imam rada zato (poleg tega, da so pač najboljši in najlepši), ker mi še vedno ne kupujejo daril, ki so praktična in ki jih rabim, ampak sanjska in taka, ki si jih sama nikdar ne bi privoščila, so pa na moji OneDayWishListi.
Ampak, življenje je vseeno nekaj več kot le ena huda, seksi, sanjska, predraga dizajnerska torbica?
Hm.
Ma, neee, valda, da ni!
It’s a new dawn
It’s a new day
It’s a new life for me
And I’m feeling good …