KO VROČE NI HOT
Prejšnji teden se je mešalo vsem – tistim na morju (kot so me redno obveščali), nam doma med štirimi stenami in tistim v službah. Delati v pisarni na plus 31 pač ni normalno. Na prostem pa še manj. In tudi ni dovoljeno, ane. Normalno pa je, da potem možgani, pametni in malo manj pametni, odpotujejo v tujino, nekam pod klimico. Ali pod palmico. Ne se bunit.
Sem gledala poročila. Strokovnjaki so rekli, da se moramo izogibati soncu in veliko piti. Nič novega. A se mi je zdelo, da se je od dehidracije kisalo fantom, ta bodočim v parlamentu. Od vročine jim ni in ni šlo. Ja, sem videla na poročilih. Reveži so se potili in se še vedno potijo kot v nizkoproračunskem porniču. In še kar jim ne uspeva. Naj jim, prosim, kdo vklopi klimo. In nese vodo. Večjo količino. Da do konca ne dehidrirajo. Suša.
Mi, obični ljudje, se pa tudi moramo sestaviti in se hidrirati na zalogo, ker je pred vrati baje nova finančna kriza (nisem niti opazila, da je vmes ni bilo?), ki bo še hujša kot pred desetletjem. Ja, tako je povedala gospa na poročilih. Torej, še bo naporno, vroče, in prevroče. Vodo, prosim. V največjem kozarcu.
Mame, ki smo v navalu vročine obtičale doma z malimi driskicami, smo ena drugi dajale podporo in si delile nasvete, kaj naj počnemo in kam naj gremo, da se nam do konca ne zmeša od nedihanja normalnega zraka in od inhaliranja klime med štirimi stenami z enim, dvemi, tremi, štirimi otroki. Da ne bi ravno zapustile družine in šle na Antarktiko s pingvini hladiti svoj razum, če to res ni nujno potrebno. Ker na momente JE izgledalo, kot da je nujno. In potrebno.
Tudi mojemu Biku je vročina udarila v glavo. A njemu redko. Ker mi trije nismo mogli, niti smeli ven (so rekli na televiziji), sem njemu naročila naj kupi plenice. Številko 4, roza pakunga. Zelo enostavno. Prinesel je 4+, vijolična pakunga.
Saj so ta prave, ane?
Mmm, ne.
Saj so roza.
Mmm, ne, niso roza. Vijolične so.
A to ni roza?
Mmm, ne, vijolična.
Strokovnjaki so imeli prav. Bilo je res prevroče za hodit naokoli, saj moj Bik ob normalnih temperaturah zares pozna razliko med roza in vijolično. On celo ve, kakšna je barva fuksije, da obstaja zimski parfum in dobro ve, da smokeyeyes niso samo nek bedasti štos, ko si daš smokije za grickat na svoje veke. Plenice, ta vijolične (ne roza), 4+, okej, bomo že ponucali. Ne se bunit.
Vsak dan je bilo huje. In težje. In bolj razpuščeno. In vse več dovoljeno. Vsak dan smo jaz in moji dve driskici izgledali bolj divje, naše stanovanje pa kot ena kitajska trgovina, kjer dobiš vse na enem mestu, nametano na enem pisanem kupu. Tla so bila vse manj vidna. Cele dneve z dvema not, lej, ne veš, dokler ne probaš. Neprecenljivo. Konji, služkinje (jaz), princeske (ona), karte, ličenje, modne revije, barvanje, limanje, popanje, švicanje. Norost in čudna otopelost obenem, kot je recimo, da pol ure buljiš v prodajni oglas, kjer si ogledaš vse dlačice gospoda Toma z vseh zornih kotov in pod lupo, ker se ti ne da stegniti po daljinca in prestaviti na drugi, boljši in lepši, depiliran program.
Nonšalantno in brez sramu sem odpirala vrata poštarju in dostavljavcu paketa z nečem spetim na glavi, s strašljivimi prameni, ki so padali čez moj obraz in na sključena ramena, z razmazano maskaro, v ponošeni razvlečeni majici (ki se je delala, da je oblekica), bosa, z golim enoletnikom v plenici, ki je visel kot mala opica z mojega levega, lepo obloženega, boka. Za popolno podobo trailertrash – jerryspringer mame mi je manjkal samo žvečilni in pa čik. Kje podpišem za dostavo? In usta lahko zaprete. Saj kmalu pride moja jesen. In takrat se uredim. In grem na jogo k Urši. In bom hot. Zdaj mi je pa vroče. Prevroče. Ne se bunit.
Moj Mali je ves radosten metal igrače in lesene kocke visoko, najbolj visoko v zrak. Le kako mu je vsakič uspelo naciljati mojo piščal, nožni mezinec ali kost na nožnem palcu? Kako ga vročina nič ne moti? Na vrhuncu vročinskega vala je celo dobil neustavljivo voljo in elan in shodil. Trije koraki. Bam. Na naslednji dan še dodatni trije. Bam. Do konca tedna se jih je nabralo za celo dolžino dnevne sobe. Jaz, trailertrash, in moja TaVelka sva ga vzpodbujali in mu ploskali. Bravooo, hoda, hoda!
Poleg teh prvih korakov je bil vrhunec tedna definitivno obisk kina z mojo TaVelko. Kam čez dan po vročini, da se vsaj malo premaknemo? Ja, saj res. V kino. Malega sva dali k babici in sva šli. V kinu je bila temperatura – ta prava, tema tudi – ta prava in jaz sem lahko – spala. Ne vem, kdaj sem si nazadnje privoščila dnevno spanje. Kino je za to idealno. Vsi gledajo v film in ne vate, ki spiš z odprtimi usti. Zdaj vem, kam grem vedno lahko (tudi sama) na popoldanski počitek.
Med iskanjem sporeda za kino sem slučajno naletela na (spet en zelo kulturen) starševski čvek z naslovom Kaj se bunite sovražniki vročine! in ugotovila, da starši na spletu nismo ravno gladki in da, okej, teden res ni bil tako zelo slab. Našla sem dober plac za popoldansko spanje. In Mali je shodil.
Ne smem se bunit, trailertrash, sovražnica vročine.
Ma, saj se ne zares.