Urbanamama

V življenju smo ženske ženskam največje zaveznice in zaupnice od malega, vse od takrat, ko smo se prvič skupaj skrivale v travi, žvečile kislice, leže zrle v nebo in si zaupale največje skrivnosti ženskega, takrat še dekliškega, sveta. Vse imamo takšne prijateljice iz otroštva, najstništva in kasneje iz odraslega obdobja. In od nekdaj je bilo nekaj…

Naš um je že res mogoče z leti bistrejši in pametnejši. Kaj pa telo? Lepše in mlajše? Noja. Gravitacije in umiranje kolagena pač nobena vstavljena trepalnica (predolga in pregosta), vrisana obrv "pojaponskoalkajježe" in tkivno polnilo (filer, po domače), ne morejo ustaviti in popraviti. Samo zakamuflirati. V najboljših (a redkih) primerih, uspešno.…

Pa kako nam uspe vsakič znova, kljub filtriranju in selekciji na minimum, ustvariti tolikšne količine prtljage, kot da se nekam selimo in to kljub temu, da vedno vztrajam, da na izletih in na potovanjih ne rabimo toliko stvari za ustvarjanje občutka, da je tu nekje drugod tako kot je doma. Naj bo stran od doma vse novo in čimbolj drugače. Pohanca…

Še vedno obožujem kavo (s filtrom, brez cukra). Še vedno sem tečna, ko sem lačna (no, in ko imam PMS, in ko je luna neprava, in ko nimam dovolj časa zase, in ko mi prepečejo biftek, in ko špageti niso skuhani al dente , in ko mi je vroče, in ko ni vse v ravnovesju, in ...). Še vedno pizdim na kolesarje pred našo hišo. Še vedno ne maram trajnikov…

Naučila si nas kaj je dehteči vrt, kaj je dober nakit in kateri je najboljši parfum. S tabo sem si ogledala največ čudnih in odštekanih predstav, filmov in koncertov. Tvoje življenje je bilo polno estetike, dišav, senzibilnosti, empatije in topline. Zaljubljena si bila v Dalmacijo, v besede in verze. In v mestne ulice. Ne samo ljubljanske.

Čeprav imajo vse moje prijateljice, mamice, ob sebi moške, ki znajo pospravljati, kuhati (celo bolje oziroma morda pa samo raje od svojih dragih, ne vem) in marsikaj popraviti (kar je za popraviti), starševstvo še vedno nikakor ni (in nikoli ne bo) enakopravno in enakomerno porazdeljeno. Večino vsega je še vedno, že od pamtiveka, ane, na nas…

Dolgčas mi zagotovo ne bi bilo. Dve mali driskici (sedem in ena), mož (odrasel, recimo), Lola (naš morski prašiček), pa kupi nesortiranega perila, nepregledanih papirjev, poln predal neodprtih položnic in nujnih obvestil (Vročiti osebno!), preveč (mnogo preveč) nerazvitih slik, nepospravljenih kotov in zaprašenih knjižnih polic. Dopoldanska joga…

Mnogi ne razumejo moje "rahle" obsedenosti do planiranja (mojega časa), do organiziranja česarkoli (ker je to moj mini hobi), obremenjevanja z neumnostmi kot je recimo, koliko centimetrov levo in koliko desno naj visi nova slika, moje popolne nezainteresiranosti za spletno šopingiranje, nošenja sončnih očal v vseh vremenskih razmerah in letnih…

V resnici si bomo lahko čestitale (narcisoidno in vse tja do neba), da smo svojo materinsko vlogo dovolj dobro opravile šele čez kakih dvajset let, ko bodo naše male driskice, naši sončki, naši potegani otročki, postali odrasli ljudje, ko ne bo dovolj, da "samo" preskakujejo ovire na otroškem igrišču (joj, naš je motorično tako zelo spreten,…

Življenje je vsak dan bolj dišeče odkar moj Mali - A sem že povedala? - kaka v pleničke znamke "dišeča kakica". Aha. Ne, ne, ni isto sranje drugo pakovanje. Je razlika. Je. Sedaj diši, hm, diši po podalpskem svežem vetrcu, madagaskarski vaniliji in bio zeliščnem čajčku. Srčkano. Aha. Zemlja je okrogla.