Urbanamama

Trenutno na plaži jem beli puhasti kruh s toplo (eno in edino najboljšo) pašteto (ajebiga), stabilno stojim (noge v razkoraku, fraj roka v boku), fokusirano strmim (v moje male driskice), se smejim (sama sebi) in pošiljam mastne, sočne in (vam, alergičnim na gluten) brezglutenske poljubčke z najljubšega konca sveta!

Po treh letih sem iz garaže privlekla svoj zaprašen poni, ker je bil v tistem trenutku edini prikladen za prevoz na koncert na drugi konec mesta, kamor sva se tisti večer odpravili z Nano. Se dobimo na Trnfestu, ane? Kot v starih časih. Pivo, druženje, koruza. Tisti večer sicer gintonic, druženje, brez koruze. Res bi bilo vse skoraj kot v…

Prejšnji teden se je mešalo vsem - tistim na morju (kot so me redno obveščali), nam doma med štirimi stenami in tistim v službah. Delati v pisarni na plus 31 pač ni normalno. Na prostem pa še manj. In tudi ni dovoljeno, ane. Normalno pa je, da potem možgani, pametni in malo manj pametni, odpotujejo v tujino, nekam pod klimico. Ali pod palmico. Ne…

Splezala je iz bazena, odšla v hišo in se lotila priprave treh osvežilnih koktejlov, da bomo nazdravile čudovitemu dopoldnevu. Vmes je priskakljala do svojega vrta, odtrgala svežo meto in zopet izginila. Ko se je zopet pojavila je v rokah nesla tri najbolj popolne kozarce s slamico. Nadaljevale smo s klepetom in s počasnim srkanjem božanskega…

Fuzbal in dramatično predinfarktno stanje sta mimo. V redu. Kolinda in njene trepalnice lahko slečejo svoj premočen kockasti outfit. Tudi v redu. Jaz sem ena tistih, ki nima ravno pojma o fuzbalu (moj bik mi vedno znova mora pojasnjevati osnove, ker vsaj enkrat med vsako tekmo preuranjeno skačem in ploskam za napačno ekipo. "Ni kot za TVOJE" mi…

Najlepša jutra so tista, ko me prebudi glasno zborovsko petje škržatov in se, še predno odprem oči, zavem Jaaa, na morju sem! Nato, že avtomatsko, z roko pogladim rjuho na sosednjem delu postelje, da preverim ali moj ribolovec nekje globoko pod morsko gladino zadržuje dih ali zraven mene globoko še spi. Velikokrat ga ni.

Eno leto nazaj je bilo vse drugače. Moj trebuh je bil gromozanski, zunaj so na plus 40 prenavljali našo ulico, tok tok tok so ubogi delavci dan za dnem vstavljali ta lepe ljubljanske tlakovce. Tresla se je cela ulica in naša hiša. In to vse dokler nisem rodila.

Kako je bil moj Mali srečen, ko se je prejšnji teden prvič postavil na noge. Sam ob opori, kot se reče. Kar sijal je od ponosa. Sreča je kar vriskala skozi njegove velike modre oči. Ko sem ga opazovala, sem si zaželela, da bi, dokler bom obstajala, gledala njegov obraz, tako nasmejan, sijoč in srečen. In nikoli drugačen. #myson #proudmom

Zrasel mi je modrostnik. Brez najave in opozorila. In zato tokrat ni bil kriv moj Mali za nočno nespanje, ampak utripajoči zob. Ne vem točno, kaj imajo zares modrostni zobje opraviti z modrostjo, ampak menda naj bi modrostniki svoje ime dobili zato, ker običajno izrastejo pozneje v življenju, ko naj bi bili mi modrejši kot takrat, ko so nam izrasli…

Zadnjič mi je prijateljica razlagala, kako je njen mož vzel obe njuni hčerkici, štiriletnico in dojenčico, ker je očitno sam dojel (za to mu pa čestitam), da je ona verjetno že zelo blizu živčnega zloma ali ločitvenih papirjev (vse je možno, ko smo ženske v hormonsko neuravnovešenem poporodnem stanju) in ji rekel, da bo za vse poskrbel. In naj gre…