Eva 154 objav 0 komentarjev

Ja, seveda, sobota je. In maj. Sezona porok se je začela!...sem na glas komentirala medtem ko sem skozi spalnično okno opazovala karavano avtomobilov, okrašenih z baloni in mašnami, na poti z ljubljanskega gradu. Lepo, lepo. Poroke mi vedno narišejo nasmešek na obraz. Pri poročnih obredih pa zmeraj dobim solzne oči. No, v resnici, ponavadi, kar…

De gustibus non est disputandum je vedno z vzvišenim tonom in resnim učiteljskim pogledom (poklicna deformacija) pametovala moja mami, kadar je hotela umiriti strasti, ko smo doma za našo črno okroglo mizo na veliko (in seveda eden čez drugega) diskutirali o tem in onem in se vedno preglasno ne strinjali. Ne vem, kaj bi na to danes rekli rimljani,…

Živel prvi maj! In živeli prosti dnevi. Kako se vsako leto veselim prvomajskim praznikom. Poleg pobega iz mesta so prvomajski ena mala dopustniška uvertura v prihajajoče poletje. Maj je res najlepši, poleg vseh petkov v letu, I'm In Love, kar konstantno.

Preden smo postale mame, smo prepotovale kar nekaj sveta, se znašle na najbolj zatucanih dalmatinskih otokih (brez vodnika Kako preživeti v divjini), se izgubile in se prerodile v največjih svetovnih metropolah, preštudirale kar nekaj metrov napornih in težkih knjig, delale vse, svašta in povsod, se nemalokrat utapljale v najbolj nemogočih in na…

Prejšnja super sreda. Na soncu vroče za popizdit. In kot vsak teden, jaz in par prijateljic (slučajno vse hkrati na porodniški, ne, nismo se dogovorile) z našimi driskicami kofetkamo na petkovšku ob Ljubljanici. Dopoldan. Ker lahko. Ker smo fraj, vozičkarice (fuj, nujno se moram domisliti kak drug izraz).

Zdaj ko sem že skoraj eno leto doma na porodniški, zdaj točno vem, česa me je bilo vsa ta leta tako strah. In zakaj sem se bala, da bi prostovoljno (ali neprostovoljno) kadarkoli ostala doma. In bila gospodinja. 

Zdaj ko smo se nažrli šunke, potice in ostalih jajc in je obisk ene in druge in tretje familije za nami (brez incidentov, kultivirani pogovori, vse bp), ja, zdaj lahko končno rečem, juhuhu, pomlad je tu. Tralala. Poleg jeseni, moj najljubši čas. 

Po skoraj sedmih letih še kar ne morem verjeti, da sem mami. Ko moram to kje povedati na glas, kar sama sebe presenetim. Mami sem. In ne verjamem svojim lastnim besedam. In materinski dan je zdaj tudi moj praznik. In zdaj tudi jaz dobivam zvončke izdelane iz slamic in iz papirja in najlepše čestitke z Mami, to je za tvoj dan. Rada te imam. 

Medtem ko smo čakali na zeleno, sem na prehodu za pešce ujela pogovor majhne punčke (starosti približno 2 leti) in mamice. Mami, kaj je to? In s svojim malim prstkom je pokazala v nebo na ogromen oblak.

Komaj sem čakala, da lahko kaj zapišem, kaj narišem, načečkam, karkoli od tega. Da dam jezo in žalost na papir in da jo lahko primem za vrat. In jo zadavim.