Eva 154 objav 0 komentarjev

S puncami se vsako leto za 8. marec dobimo, da proslavimo naš praznik. In da nazdravimo na nas super ženske. Dan žena se mi zdi sicer že malo preživel praznik in me zaradi mamastega in socialističnega pridiha spomni na moj prvi razred, takrat še v jugi, ko smo mali pionirčki s kapco in z rutko ponosno recitirali pesmi in risali risbice našim…

Gledam mojega Malega. Mojega sinka. Kako je ves čas nasmejan in dobrovoljen. In vse na tem svetu mu je ammm in baaa in uiii. In mi ni jasno, kdaj točno, ko tile mali veseljački odrastejo v moške, se to njihovo brezskrbno veselje preneha.

Prejšnji teden sem kupila dve karti za mojo ta Velko. Za njen prvi koncert. Dve karti zato, ker je moja ta Velka je v bistvu še ta mala in še čisto premajhna, da bi šla sama. Na instagramu in facebooku so bile reakcije, zaradi visoke cene teh kart, zelo burne. Da so karte predrage. In da kaj se pa grejo. In naj bo organizatorje sram.

Pred nekaj meseci ga je klical Peter, če gre z njim in fanti na Metallico, v Bologno. In me je, seveda, vprašal ali je ok, če gre. Valda! sem izstrelila. Ker jaz sem SuperKul glede teh stvari...

Ko sva z Malim prišla do avta, sem za brisalcem našla zataknjen prepognjen listek. Ne pred našo hišo. Na drugem koncu mesta. Sonce je močno sijalo, kot da je pomlad. In ne januar. Naložena, kot vedno, z Malim v eni, z boršo s plavanja v drugi roki in s ključi med zobmi (klasika), sem neučakano listek nekako uspela odpreti in prebrala začetek…

Da imam skooos kaj v planu. Da sem ziher že kaj splanirala, tudi če nisem (še) omenila. Da kdaj bo kak dan ali vikend brez planov...poslušam nonstop. Od Njega. Hedonističnega bika.

Sva z Nino zadnjič vozičkali po centru in se smejali...kaj je pa potem Ona, je rekla, ki je doma iz Sela. Ni urbanamama, ampak ruralnamama, al kaj? 

Je sodelavec dobil otročka in poslal par fotk. Punce v službi smo nestrpno čakale, da se odprejo. Fotke novorojenčka. Lepega in dišečega. Na prvih par je bila bebica, mala, sladka. Za stopit. Na zadnji pa - BAM! Fotka male guze....in dreka. Od bebe.

ForeverJang so danes vrteli po radiu. Sem pela, ja. Je Mali že navajen - mami poje. ForeverJangAjUonaBi. Na ves glas. Ampak, ko si kupiš čiiisto predrag jogi, zato da boš boljše spal (ali pa sploh spal), potem se zaveš - Fak - staraš se. In nisi več tko Kul, kot si mislu. In Jang, kot bi hotu. In ne boš tle Forever...no, to si pa vedu.

Ko po dolgih letih srečas Bivšega, v predolgi vrsti za kruh, se v trenutku probaš spomnit, če je kokr tok na tebi vse na svojem mestu, brez sledi otroškega zajtrka in upaš, da doma nisi obula tistih grdih papuč za v štacuno (a se tisti moment res ne spomniš a si, dol pa ne upaš in nimaš časa pogledat)...in si želiš, da na glavi ne bi bil še kr Tist…