Urbanamama

Ali je to, da se znamo iskreno veseliti uspeha in sreče druge, rezervirano samo za najboljše ženske, ki sploh ne obstajajo? Ali lahko izdavimo, kako je ona danes čudovita, ne da bi se pri tem same počutile ogroženo in ne da bi se ob tem zadušile? Ali smo zmožne dati kompliment boljši (in lepši, če hočete) od sebe brez da bi zgrizli ustnico do krvi?…

Na smrt svojih staršev nikoli nisi zares pripravljen, ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju si in ne glede na to, koliko si bil nanje navezan ali koliko si se nanje lahko zanesel. Tvoja vloga otroka, ki ti je bila dodeljena ob rojstvu, se z njihovim odhodom konča in kar naenkrat se počutiš, kot da ti je nekdo izpulil korenine in si ostal…

Otroci vedno poskrbijo, da se preveč ne razlezemo po tistem vabljivem ležalniku, da vedno znova pretirano mahamo z rokami in da ustvarjamo kretnje, ki nam ne naredijo estetske usluge, zato pa s tem vsaj zabavamo turiste, katerim smo tisti moment padli v kader. 

Kar nekaj parov se razide dostojanstveno, brez dramatičnega pakiranja kovčkov v solzah, brez sočnih žaljivk, brez letečih krožnikov.

Mlajše je slajše, kot se reče, morda sem se zato tudi sama v času po ločitvi oklenila tega klišeja in sem se zabavala s precej mlajšimi, ki so se, predvidevam, še odvajali od plenic, ko sem se jaz že poljubljala na petkovem šolskem plesu. Po petnajstih letih monogamnega življenja, sem se veselila spremembe in zabave z impulzivnimi in iniciativnimi…

Z Ano sva sedeli za šankom Orto bara, v ozadju sva poslušali Petrovo orgazmično soliranje, ko me je zadelo in sem ustrelila kot iz topa: „Nujno potrebujem ljubimca!” Kljub klišeju. Saj veste, ločena, nad štirideset, situirana, urejena. In to ta ženska, ki sicer verjame v globoke odnose in ni za površne relacije ter izbira le takšne prijatelje, ki…

Ali nas v zakonu uniči ravno status skupnosti in varnosti, po katerem smo tako hrepeneli? Ker ne eno ne drugo ni vznemirljivo in nas v določeni fazi začne dolgočasiti in si zato natrpamo urnike z novimi hobiji, manično kupujemo vse boljše avtomobile, vse dražje domače ljubljenčke, samozavest si dvigujemo z liftingi, postajamo vse večji deloholiki,…

Ločitev je emocionalni pekel in prinese marsikaj. Dramatiziranje, da bodo otroci zafurani, glorificirano oboževanje prijateljev, ker te držijo pri življenju, nevzdržen občutek zapuščenosti in osamljenosti, nočna cviljenja v povšter, neustavljive solze ob ljubezenskih refrenih in čutnih kitarskih rifih.

Zdaj, ko vemo, da karantena ne bo samo en malo daljši tritedenski predah od vsakdanjega norenja v službo, vrtec, šolo in nazaj domov med zažgane ponve, le ta dobiva vse večje razsežnosti v vse smeri. Baje, da se je potrojila prodaja printerjev, torej bodo od karantene dalje službeni tiskalniki končno malo zadihali, ker bodo ljudje kdaj pa kdaj kak…

Dva tedna nazaj sem se s prijateljico dogovarjala za kavo, ker je ona iz svoje porodniške karantene nujno potrebovala zrak, ki ne diši po previjanju - stokrat - na - dan in nima nikakršnih sledi materinega mleka (njenega) in ker je, najbrž, rabila kavo, ki jo skuha in postreže natakar (ne ona) in pogovor z odraslo osebo izven svojega doma, z mano…