Urbanamama

Živel prvi maj! In živeli prosti dnevi. Kako se vsako leto veselim prvomajskim praznikom. Poleg pobega iz mesta so prvomajski ena mala dopustniška uvertura v prihajajoče poletje. Maj je res najlepši, poleg vseh petkov v letu, I'm In Love, kar konstantno.

Preden smo postale mame, smo prepotovale kar nekaj sveta, se znašle na najbolj zatucanih dalmatinskih otokih (brez vodnika Kako preživeti v divjini), se izgubile in se prerodile v največjih svetovnih metropolah, preštudirale kar nekaj metrov napornih in težkih knjig, delale vse, svašta in povsod, se nemalokrat utapljale v najbolj nemogočih in na…

Zdaj ko sem že skoraj eno leto doma na porodniški, zdaj točno vem, česa me je bilo vsa ta leta tako strah. In zakaj sem se bala, da bi prostovoljno (ali neprostovoljno) kadarkoli ostala doma. In bila gospodinja. 

Po skoraj sedmih letih še kar ne morem verjeti, da sem mami. Ko moram to kje povedati na glas, kar sama sebe presenetim. Mami sem. In ne verjamem svojim lastnim besedam. In materinski dan je zdaj tudi moj praznik. In zdaj tudi jaz dobivam zvončke izdelane iz slamic in iz papirja in najlepše čestitke z Mami, to je za tvoj dan. Rada te imam. 

Medtem ko smo čakali na zeleno, sem na prehodu za pešce ujela pogovor majhne punčke (starosti približno 2 leti) in mamice. Mami, kaj je to? In s svojim malim prstkom je pokazala v nebo na ogromen oblak.

S puncami se vsako leto za 8. marec dobimo, da proslavimo naš praznik. In da nazdravimo na nas super ženske. Dan žena se mi zdi sicer že malo preživel praznik in me zaradi mamastega in socialističnega pridiha spomni na moj prvi razred, takrat še v jugi, ko smo mali pionirčki s kapco in z rutko ponosno recitirali pesmi in risali risbice našim…

Gledam mojega Malega. Mojega sinka. Kako je ves čas nasmejan in dobrovoljen. In vse na tem svetu mu je ammm in baaa in uiii. In mi ni jasno, kdaj točno, ko tile mali veseljački odrastejo v moške, se to njihovo brezskrbno veselje preneha.

Prejšnji teden sem kupila dve karti za mojo ta Velko. Za njen prvi koncert. Dve karti zato, ker je moja ta Velka je v bistvu še ta mala in še čisto premajhna, da bi šla sama. Na instagramu in facebooku so bile reakcije, zaradi visoke cene teh kart, zelo burne. Da so karte predrage. In da kaj se pa grejo. In naj bo organizatorje sram.

Pred nekaj meseci ga je klical Peter, če gre z njim in fanti na Metallico, v Bologno. In me je, seveda, vprašal ali je ok, če gre. Valda! sem izstrelila. Ker jaz sem SuperKul glede teh stvari...

Ko sva z Malim prišla do avta, sem za brisalcem našla zataknjen prepognjen listek. Ne pred našo hišo. Na drugem koncu mesta. Sonce je močno sijalo, kot da je pomlad. In ne januar. Naložena, kot vedno, z Malim v eni, z boršo s plavanja v drugi roki in s ključi med zobmi (klasika), sem neučakano listek nekako uspela odpreti in prebrala začetek…