Eva 154 objav 0 komentarjev

Ta topel občutek, ko zasvetijo lučke, ko postavljaš svojo zaprašeno smrekico s podstrešja in zavijaš majhna presenečenja za pod njo, je res čudovit, že skoraj blažen. Še ljudje, ki ti sicer niso zelo simpatični, dobijo decembra bolj sprejemljive poteze in pa lepši obraz in na moment (sicer res zelo kratek) si lahko predstavljaš, da pa morda niso…

Ker v resnici si vsi želimo večne romantike, želimo si življenja polnega filmskih vznemirljivih trenutkov Tik Pred Poljubom (saj ste gledali The Notebook?), metuljčkov v trebuhu in konstantnega občutka pijane zaljubljenosti. Ali nas ubije ravno ta status dolgočasne varnosti, ki smo ga prostovoljno podpisali in je od sedaj tu kar ZA VEDNO? Ali z…

Obsesijo z nakupovanjem v stilu slavne zapravljivke Carrie Bradshaw smatram za resno psihično motnjo. Z jokom, histeriziranjem in kolekcijo predragih čevljev (na račun neplačane najemnine) svojih problemov pač ne moremo reševati. To, da si delaš zavidljivo zbirko Imelde Marcos na račun gretja in tople vode je precej bolana situacija. 

V življenju smo ženske ženskam največje zaveznice in zaupnice od malega, vse od takrat, ko smo se prvič skupaj skrivale v travi, žvečile kislice, leže zrle v nebo in si zaupale največje skrivnosti ženskega, takrat še dekliškega, sveta. Vse imamo takšne prijateljice iz otroštva, najstništva in kasneje iz odraslega obdobja. In od nekdaj je bilo nekaj…

Naš um je že res mogoče z leti bistrejši in pametnejši. Kaj pa telo? Lepše in mlajše? Noja. Gravitacije in umiranje kolagena pač nobena vstavljena trepalnica (predolga in pregosta), vrisana obrv "pojaponskoalkajježe" in tkivno polnilo (filer, po domače), ne morejo ustaviti in popraviti. Samo zakamuflirati. V najboljših (a redkih) primerih, uspešno.…

Pa kako nam uspe vsakič znova, kljub filtriranju in selekciji na minimum, ustvariti tolikšne količine prtljage, kot da se nekam selimo in to kljub temu, da vedno vztrajam, da na izletih in na potovanjih ne rabimo toliko stvari za ustvarjanje občutka, da je tu nekje drugod tako kot je doma. Naj bo stran od doma vse novo in čimbolj drugače. Pohanca…

Še vedno obožujem kavo (s filtrom, brez cukra). Še vedno sem tečna, ko sem lačna (no, in ko imam PMS, in ko je luna neprava, in ko nimam dovolj časa zase, in ko mi prepečejo biftek, in ko špageti niso skuhani al dente , in ko mi je vroče, in ko ni vse v ravnovesju, in ...). Še vedno pizdim na kolesarje pred našo hišo. Še vedno ne maram trajnikov…

Naučila si nas kaj je dehteči vrt, kaj je dober nakit in kateri je najboljši parfum. S tabo sem si ogledala največ čudnih in odštekanih predstav, filmov in koncertov. Tvoje življenje je bilo polno estetike, dišav, senzibilnosti, empatije in topline. Zaljubljena si bila v Dalmacijo, v besede in verze. In v mestne ulice. Ne samo ljubljanske.

Čeprav imajo vse moje prijateljice, mamice, ob sebi moške, ki znajo pospravljati, kuhati (celo bolje oziroma morda pa samo raje od svojih dragih, ne vem) in marsikaj popraviti (kar je za popraviti), starševstvo še vedno nikakor ni (in nikoli ne bo) enakopravno in enakomerno porazdeljeno. Večino vsega je še vedno, že od pamtiveka, ane, na nas…

Dolgčas mi zagotovo ne bi bilo. Dve mali driskici (sedem in ena), mož (odrasel, recimo), Lola (naš morski prašiček), pa kupi nesortiranega perila, nepregledanih papirjev, poln predal neodprtih položnic in nujnih obvestil (Vročiti osebno!), preveč (mnogo preveč) nerazvitih slik, nepospravljenih kotov in zaprašenih knjižnih polic. Dopoldanska joga…