Eva 154 objav 0 komentarjev

Prosim, ne mi zameriti. Po duši večna rokerca in metalka, večinoma navdušena samo nad sinkopiranimi kitarskimi rifi, melodičnimi tercami, dolgimi čupami in črno, najbolj črno, ki jo v tej popolni kombinaciji v glavi lahko odpeljejo na outdoor blatne festivale 20 let nazaj in ne nekam v prihodnost, v vesolje, v belino in stanje popolnega zena, ...…

Mogoče je problem (poleg potrošniške kapitalistične virozne miselnosti), da je po desetih, petnajstih, dvajsetih letih šeranja zobne paste in nitke romantika postopoma zbledela do akvarela? Mogoče smo se vsi preveč sprostili v abšlesanih trenirkah in nimamo posebne potrebe, da bi nekoga (njega) impresionirali in bi se sredi belega dne po kuhinji…

Zakaj ne bi ti, Darko - navadni smrtnik (depresiven in osamljen), smel vsake toliko časa napraviti kakšne neumnosti. Četudi te bo zabetonirala za celo življenje. Četudi boš koga oškodoval. In četudi boš marsikoga razočaral. Pa kaj. Ker poglej. Obstaja velika možnost, da bo vse, kar si slabega storil, izbrisano in pozabljeno. Puf. Mogoče boš ravno…

Jaz nikdar nisem zares občutila tega velikega zla in škodljivosti televizije. S televizijo in s (sicer bolj skromnim) programom sem rasla in zrasla. In zato se kvečjemu z nasmehom spominjam vseh lenobnih preležanih dni s pridihom oblomovščine, ko sem namesto zehanja v zadnji klopi pri Uvodu v slovansko jezikoslovje (kaj je s temi Uvodi, a?) doma…

V idealnem scenariju bi za moje pisarjenje v naši sto trideset let stari hiši ena soba s ključem pripadala samo meni. Če lahko malo sanjarim o idealnih pogojih ... na tleh parket ribja kost, starinski stol in čudovita lesena miza, na mizi tanek črn notesnik in kozarec rdečega, v kotu pa slaven Barcelona chair, vedno pripravljen na moj pisateljski…

Ste se (kot jaz) kdaj znašli na čudovitem smučišču in ste se v zakajeni kafani, s preglasno Severino in s kuhancem v roki, obnašali tako zelo samozavestno, kot da ste najbolj izkušen smučar (ma, daaa, svake godine) in si po treh urah divjega spuščanja po belih strminah to pijačo (in nažican čik od sodelavke) še kako zaslužite? Najbrž da ne.

Koliko svetovnih vodij se je balo javnega nastopanja, pa so govorili. In govorijo. Koliko žensk se je balo upreti, pa so se uprle in zaživele. In živijo. Koliko nas se boji zavrnitve, neuspeha, kritike, ignoriranja, zdravniških pregledov, priporočenih pošiljk, orjaškega lignja (moja TaVelka na vprašanje česa se najbolj boji), službenih razgovorov,…

V tem letu ti želim, da strah in sram ne bi bila tvoja hendikepa. Pogumno vstani iz zone udobnega kavča. Zamenjaj službo, vpiši se na tisti tečaj, reci kdaj NE, nehaj klikati na naslove "kar je sledilo, vas bo šokiralo", pij vodo, delaj počepe, ločuj smeti, pojdi na zmenek, ignoriraj super popuste, ne nasedaj čudežnim kremam (it's a miracle! aha)…

Celoletna prezasičenost z nakupovanjem je obdarovanju in coca-cola božičku naredila veliko krivico. Včasih smo se teh darilc, ki so se čez noč misteriozno pojavila pod smrekico, tako zelo veselili. Komaj smo jih dočakali. Zdaj smo pa kar malo alergični na darila, ker naše male driskice imajo tako že vsega preveč! Joj, spet TA darila ... in potem so…

Če misliš furat nostalgijo in skakat na Summer of '69 s časa, ko je Bryan še jedel biftek (medium minus) in ni žvečil botanike, obuj nižje petke, da boš tistih par metrov od točke, kjer te je odvrgel taksi in pa do vrat svojega doma, korakala vzravnano in ne puklasto s stopali na not. Tudi, če te nihče ne gleda, ker je ura štiri zjutraj. Ne izgleda…