ODKLOP OD MESTNEGA VRVEŽA
Popoln odklop od mestnega vrveža in pestrega vsakdana je res edini pravi počitek za dušo in telo, sploh ko si nekje, kjer je tvoja edina skrb ali boš v morje skočil na glavo ali na bombico in kaj bomo jedli. Ribe ali meso? Sladke skrbi.
Na dopustu sem vedno toliko na off, da se moram z veščino jogi gurujke skoncentrirati, da se opomnim, da imam nekje daleč od tu življenje, kjer sem ujeta v prepolne urnike, v gospodinjstvo, službo in šolo mojih otrok. Kaj je že to? Kje je že to?
In ker sem na morju non stop v kopalkah, ker redko spiram morsko sol s kože in las, ker ne nosim ličil in sem večinoma bosa in zelo na free, mi je moja dopustniška soseda ob kozarcu hladnega gemišta rekla “ti pa nisi tipična Ljubljančanka”. Ker vem, da je to mislila brez kančka cinizma in kot kompliment, sem to vzela točno tako – kot pohvalo, brez ugovarjanja in brez zavijanja z očmi. V kakšnem drugem kontekstu, na kakšnem drugem dopustu in v drugačni družbi bi zavijala.
Tipična Ljubljančanka je namreč zame neka imaginarna oseba, ki ima, poleg tega, da, seveda, sploh ne obstaja, še precej zoprn prizvok. Iz moje perspektive in izkušenj so v mestu, kjer živim (in to zelo rada), le fajn ljudje in na njih ne zaznam ničesar tipičnega, tudi ne zoprnega, vsaj ne nič bolj zoprnega kot je to kjerkoli drugod.
Mesto, kjer živim, ki marsikoga frustrira že samo s svojim obstajanjem, pa je zelo prijazno, luškano, zeleno, čudovito, povsem nekomplicirano za živet, ravno prav veliko oziroma majhno, fotogenično, polno najbolj normalnih (če že hočete), zanimivih, ne ozkoglednih in svobodomiselnih ljudi, ki pa si ne mislijo vse najslabše o teh, ki iz svoje (pre)velike hiše občudujejo gozdove in dihajo svež zrak in ne mestnega smoga.
Ko sem si v rosnih dvajsetih še upala sanjati o nemogočem, sem vedno sanjarila o vznemirljivem življenju v eni od svetovnih metropol, kjer bi uživala v pisanih kulturah, noči pa prebedela ob poslušanju jazz-a in uličnega veselja. V moji domišljiji sem živela v šik opremljenem stanovanju iz katerega se razteza razgled na vznemirljiv svet v malem. V moji soseski bi bile ves čas odprte restavracije, klubi, galerije in majhne kavarne.
Lastna velika bajta obkrožena z zelenjem in oddaljenost od mestnih kandelabrov in fast fooda (ki je na voljo 24/7), se nikoli niso znašli na mojem seznamu želja. Mogoče se mi je zdelo vsakodnevno občudovanje idiličnega razgleda dolgočasno. Četudi danes vem, da to sploh ni res. V resnici se bojim, da sem jaz tista dolgočasna in bi me tišina in mir s tem soočila in bi me razkrinkala. V mirnem idiličnem okolju bi od sebe težko pobegnila. V mestnem hrupnem kaosu pa se je skriti tako zelo enostavno.
Življenja, stran od mestnega utripa, se kar malo bojim, četudi z leti, ko postajam celovitejša, v njem vse bolj uživam. Priznam. Najbrž je moj strah povsem neupravičen, pa vendar je še vedno tu, očitno je globoko zakoreninjen.
Bojim se, da bi me kar naenkrat začelo motiti sosedovo drevo, ki svoje lepe veje naslanja na mojo ograjo. Bojim se, da bi se mi sosedin avto kar naenkrat zdel bolj svetleč in bi si zato jaz kupila novega, predragega. Bojim se, da bi se naenkrat začela bati tujcev in drugačne barve kože. Bojim se, da bi hetero usmerjenost in družino, kjer postavitev tvorita mama in oče, začela smatrati za edino normalno. Bojim se, da sčasoma ne bi več sprejemala drugačnosti. Bojim se, da bi se začela bati mestne gneče in bočnega parkiranja. Bojim se, da bi ugotovila, da so na vasi preprosti ljudje (kot jih radi imenujemo) v resnici zelo zakomplicirani.
Ampak, trenutno sem na dopustu in imam druge pomembne skrbi. Recimo, kaj bomo danes mazali na bel puhast kruh. Pašteto ali marmelado?
Do priklopa nazaj v mestni vrvež naj tudi ostane lahkotno tako.
Pozdravček z otoka.