Urbanamama

Mogoče je to, da pri štiridesetih iščem dude po vseh žepih, nek moj čuden način, kako se s kremplji oklepam mladosti in si lažem, da se s tem hkrati uspešno upiram gravitaciji. Mogoče želim svetu povedati, da se moji jajčniki še niso postarali. In da še nisem Gospa. Mogoče, mogoče pa jaz sploh nočem še biti frej od otrok in kot kisik potrebujem to,…

Kot sem že večkrat pojamrala, se zavedam, da moja rit nikoli ne bo dovolj polna in dovolj dvignjena, kot bi si morda želela in da me čaka še kar nekaj let ne najbolj privlačnega (a vsekakor atraktivnega, aha) letanja po plaži s kanglico, lopatko in napihnjenimi rokavčki ter kar nekaj ur izvajanja nadzora mojih malih dveh driskic v ta stabilni, ta…

Vse mame malih driskic se nekoč pač ne bomo znašle na ta dobrem, priljubljenem seznamu, kjer nas bodo naši potomci, ki bodo s svojimi družinami živeli svojo ločeno zgodbo, ob materinskem dnevu posipali s sporočilci, pušeljci in objemi. Mogoče si ne bomo, po njihovo, zaslužile niti telefonskega klica. Niti ta kratkega, ta minutnega. To, da nam je…

Zastrupljanje z nikotinom (in ne razstrupljanje z zelenjem), ja, to je bilo tisto, kar nas je avtomatično povišalo v superiorno kategorijo skupaj z vsemi našimi avtodestruktivnimi ikonami - ženskami, ki jih je skozi življenje vodil hedonizem in ki so večno iskale svojo identiteto in so bile preprosto - tako zelo kul. Kul smo pa, seveda, hotele biti…

Da bi razumeli našo slabo voljo, ker nam je zmanjkalo micelarne vodice (neee!), ker imamo bad hair day, ker v kavi ni ravno dovolj mleka in ker so mi razprodali zadnjo ogledano pomladno jakno. Aaa! Da bi razumeli zakaj se tako histerično veselimo dnevu, ko-ko-ko, ko gremo k frizerju in tam (prostovoljno, jp) presedimo toliko uric, da se nam vmes…

Spominjam se, kako sem že kot majhna drobna deklica angelskega videza (kot so mi rekli sosedje), na skrivaj občudovala in poslušala bratove kasete in se pred ogledalom drla Touch me in bila Samantha Fox. Izrezana, se mi je takrat zdelo, seveda. Pa kako sem bila Axl Rose v pajkicah z ameriško zastavo, ki je visela z mojih drobnih koščenih ramen. In…

Mogoče je pri štiridesetih čudno govoriti ali sploh razmišljati o staranju, pa vseeno je tu. Vse več highlighterja damice pri štirideset plus sigurno ne uporabljamo brez razloga. In vse več šminke tudi ne. In vse več slojev maskare. In v ogledalu se v svoj, malce spremenjen, obraz tudi ne zastrmimo čisto brez razloga. Saj veš, tako, na dolgo, brez…

Prosim, ne mi zameriti. Po duši večna rokerca in metalka, večinoma navdušena samo nad sinkopiranimi kitarskimi rifi, melodičnimi tercami, dolgimi čupami in črno, najbolj črno, ki jo v tej popolni kombinaciji v glavi lahko odpeljejo na outdoor blatne festivale 20 let nazaj in ne nekam v prihodnost, v vesolje, v belino in stanje popolnega zena, ...…

Mogoče je problem (poleg potrošniške kapitalistične virozne miselnosti), da je po desetih, petnajstih, dvajsetih letih šeranja zobne paste in nitke romantika postopoma zbledela do akvarela? Mogoče smo se vsi preveč sprostili v abšlesanih trenirkah in nimamo posebne potrebe, da bi nekoga (njega) impresionirali in bi se sredi belega dne po kuhinji…

Zakaj ne bi ti, Darko - navadni smrtnik (depresiven in osamljen), smel vsake toliko časa napraviti kakšne neumnosti. Četudi te bo zabetonirala za celo življenje. Četudi boš koga oškodoval. In četudi boš marsikoga razočaral. Pa kaj. Ker poglej. Obstaja velika možnost, da bo vse, kar si slabega storil, izbrisano in pozabljeno. Puf. Mogoče boš ravno…