ZAKAJ SE PRI ŠTIRIDESETIH UKVARJAM S POKAKANIMI PLENICAMI?
Spominjam se, da je pri mojih dvajsetih obstajal sem in tja kak trenutek zaljubljenosti, ko sem z Njim ležala v postelji, zrla v strop in si predstavljala, kako bi bilo, če bi se najini geni pomešali. Kakšne oči bi imel najin fantek in kakšne laske bi imela punčka. Ampak, to se je zgodilo zelo redko.
Dvajseta so bila zame čas najbolj divje svobode, študentskih žurov do jutra (ali kar do torka), spontanega štopanja in nenačrtovanih potovanj v neznano. Poleg tega, da pri dvajsetih plus večinoma nisem razmišljala o reprodukciji (halo, to pač ni bilo dovolj uživaško), tudi nikoli nisem bila ravno najbolj materinski tip. Če bi rekla, da otrok nisem marala oziroma da jih ne maram, bi bilo to pregrobo. In za vas povsem nesprejemljivo. Zato tega ne bom rekla. Res pa je, da prej, preden sem imela moje male driskice (ena in sedem), nikoli nisem čuvala drugih otrok, nikoli se z njimi nisem prostovoljno igrala, nikoli jih nisem ogovarjala (najbrž sem se jih kar malo bala), niso me navduševali s svojo navihanostjo in srčkanostjo, dojenčki pa me nikoli niso raznežili do te mere, da bi si kadarkoli želela katerega vzeti v svoje naročje. Ravno zato je bil prvi, ki sem ga pestovala – moj lastni. Pri dvaintridesetih.
Dvaintrideset sploh ni več neka pozna starost za rojevanje, saj se danes veliko žensk odloči za materinstvo po tridesetem. In to zelo dobro razumem. Ker ko si enkrat mama poti nazaj več ni. Ženske več ne želimo biti dobre samo za po hiši, saj na mnogih drugih ravneh (ki ne vključujejo predpasnika) kar ornk razturamo in si želimo potrditve za naš trud in uspeh na področjih, ki nimajo nikakršne veze z materinstvom. Početi moramo nekaj svojega, ločenega od družine. Če nič drugega zato, da ohranjamo svoj osebni prostor in zdrav razum. No, vsaj razum.
Temu, kakšno rojstnodnevno zabavo smo priredile svojemu enoletniku, ne bo ploskal nihče. Temu, koliko zdravih bio kašic smo mu skuhale na pari, tudi ne. Aplavza in občudovanja ne bomo deležne tudi, če bomo imele vedno pobrisan prah in zglancana ogledala. To, da imamo ženske nekoga, ki nam pomaga vzdrževati hišo v čistoči in redu ni več nekaj sramotnega, kot bi bilo to nekoč. To, da doma delaš VSE SAMA, danes ni več nekaj, zaradi česar bi žensko občudovali. In ji ploskali. Poglej jo, kako ima vse pošlihtano in zlikano. Okej, jaz likanja ne razumem, zato ga najbrž tudi ne občudujem. In mu definitivno ne ploskam. Ženske smo dojele, da bomo še bolj super (navzven in na not), če bomo počele še kaj drugega kot to, da bomo pekle najboljši jabolčni zavitek v naselju.
Danes se ženske več ne damo. Zato se tudi veliko kasneje počutimo starejše in se vzvišeno požvižgamo na leta, številke in statistike ter neredko kot “mlade mamice” v poznih tridesetih ponosno razkazujemo svoj nosečniški trebuh. Dejstvo je, da je lahko ženska mladostna, energična in v razcvetu tudi v poznih tridesetih, a v reproduktivnem smislu se je lahko že vse popolnoma spremenilo. Pravijo, da so ravno jajčniki tisti, ki se najprej postarajo in tega tudi s ta najboljšo luksuzno kremco iz kaviarja ne moremo spremeniti in ustaviti.
In ja, ker smo trdile in glasno zagovarjale, da nam dvajseta, seveda! pripadajo za to, da lahko rastemo, odrastemo in uživamo v svobodi, se potem kasneje mnoge borimo s težavami, težkimi odločitvami, kompromisi in tudi frustracijami. Kljub temu, da materinski nagon pri meni nikoli ni bil toliko izrazit, pa vem, da me je ravno ta isti nagon (ki sem ga prej trmasto ignorirala) reševal in mi je v težkih trenutkih, ki sta mi jih prinesla neuspela in uspela nosečnost v poznejših letih, stal tesno ob strani. Neka nerazumljiva in neustavljiva sila je to …
Težko je vedeti, kako bi bilo, če bi se že od začetka odločala drugače in bi pitje piva na rock festivalih zamenjala za nočna dojenja. Ker pa se sedaj že kar dobro poznam, bi rekla, da sem se odločila pravilno. Dvajseta so bila zame definitivno rezervirana za odkrivanje sebe in vznemirljive okolice, brez urnika in brez plana. Zato pa raje danes, pri štiridesetih, previjam pokakane plenice, potrpežljivo stojim ob toboganih, sedim po peskovnikih in delam zvrhane potičke. In pri tem nimam občutka, da karkoli zamujam. Vse, kar sem morala dati iz svojega sistema in iz zmedene glave, sem dala ven do materinstva.
Saj vem, nekateri so pri štiridesetih že frej. In včasih, ko sem neprespana zaradi njegovega zamašenega noska, si mislim Joj, blagor njim! Njihovi otroci hodijo že ločeno na morje, gredo sami v šolo, se sami oblačijo in se sami umivajo. Moji pa ne.
Mogoče je to, da pri štiridesetih iščem dude po vseh žepih, nek moj čuden način, kako se s kremplji oklepam mladosti in si lažem, da se s tem hkrati uspešno upiram gravitaciji. Mogoče želim svetu povedati, da se moji jajčniki še niso postarali. In da še nisem Gospa. Mogoče, mogoče pa jaz sploh nočem še biti frej od otrok in kot kisik potrebujem to, da me oni potrebujejo in me vlečejo za rokav. In včasih za nos.
In četudi kdaj malo pojamram, je resnica ta – nočem (še) biti frej. Sedaj najbolj uživam, bolj kot kadarkoli doslej – vezana, privezana, zasedena, podrejena kaotičnim urnikom ter željam in potrebam mojih malih dveh driskic. Z ritjo zakopano v peskovniku. Neka nerazumljiva in neustavljiva sila je to …