ŠMINKO GOR, STARA!
Prejšnji teden sem na prijateljevem koncertu, medtem ko sem pila malo točeno (ker zjutraj je vseeno treba v službo) in ko sem se prepuščala glasbi in nostalgiji, srečala starega znanca, ki ga nisem videla skoraj dvajset let. Nazadnje sva se najverjetneje srečala na Trnfestu. Ponavadi sva se tam srečevala enkrat letno, pri šanku.
Danes, še nekaj dni po najinem ponovnem srečanju, in dvajset let kasneje, še kar ne morem pozabiti njegovega obraza. Njegov pogled se mi nenehno prikazuje pred očmi. Kljub presenetljivo prijaznemu nasmehu, ki mi ga je namenil v pozdrav, je bil njegov obraz videti melanholično utrujen, žalosten in – precej starejši. Komaj sem ga prepoznala. On je mene takoj (po pravici – vedno si zelo oddahnem, ko me nekdo iz mladosti takoj prepozna, brez obotavljanja).
Pri osnovnem poznavanju razvoja človeka od rojstva pa do starosti, res ne morem reči, da je karkoli nenavadnega v tem, da se je nekdo po tolikih letih postaral. Logično, da se je. Najbrž me je, najbolj od vsega, razžalostilo dejstvo, da v tem bivšem pajzlu, ni bil samo on tisti, ki sedaj, po dvajsetih letih, izgleda drugače in precej starejše, saj čas tudi mojega obraza ni povsem zamrznil – sem si mislila, ko sem si v stranišču že drugič popravljala šminko. Ta stari znanec mi je bil sicer takrat, nekoč, precej antipatičen tip, ker je bil vedno preglasen, prepotenten, provokativen in čisto preveč direkten. Imel je vse karakteristike s seznama, ki jih pri moškemu ne maram. Pa mi sedaj vseeno ni bilo vseeno zanj. Ej, kolega, le kdaj si se tako zelo postaral?! mi je odzvanjalo v glavi. Zavrtelo se mi je.
Med srkanjem piva (na tako skuliranem koncertu ga lahko srkaš ali še bolje – ga piješ iz flaše ali piksne) sem si ga s profila in od daleč še nekajkrat ogledala. Kar naenkrat ni bil več iritanten zoprnež. Bil je en najbolj navaden tip iz preteklosti. Samo veliko bolj – no, star. Nanj sem sedaj gledala s pokroviteljskimi očmi, tako kot gleda mama pokroviteljsko na svoje male driskice ali prijateljica na svojega prijatelja v stiski, ko mu skuša pomagati in ga zaščititi. Prezir in odpor, ki sem ga do njega, nekoč davno, čutila, je povsem izginil. Lahko bi ga celo malo (pokroviteljsko in vzvišeno) potrepljala po rami – Ah, saj bo! Ampak ga nisem. Ljudje, ki se ti malo smilijo, ti ne morejo biti več tako zelo zoprni.
Le kaj je lepega v staranju in starosti?
Zadnjič sem brala komentarje pod zapisom enega našega znanega kolumnista, ki sem ga včasih zelo rada brala. Danes ga berem občasno. Nekoč frajer z brezkompromisnim in drznim stilom (uma), danes pa gospod v letih, si je v komentarjih bralcev prislužil izraz starega prdca in nergača. Uf. Ko te enkrat označijo za starega prdca, takrat to tvojo dosedanjo kulsko in frajersko podobo ta nova etiketa v trenutku razbije na prafaktorje. In, uf, tega pa noče nihče.
Poskušam se spomniti vseh dobrih plati staranja, kot je recimo ta, da končno veš, česa nočeš, da si bolj samozavesten, moder in šarmanten (to slednje samo, če si med srečneži). Ampak zelo redki so tisti, ki jim uspe odkljukati vse te pluse ali pa vsaj enega od teh.
Kakorkoli. Prav vse nas, tiste bolj ali manj šarmantne, enkrat čaka tisti zatohel vonj, ki ga noben Chanel ne prekrije in ovenelo telo, ki ga nobeno polnilo ne zafila.
Mogoče je pri štiridesetih čudno govoriti ali sploh razmišljati o staranju, pa vseeno je tu. Vse več highlighterja damice pri štirideset plus sigurno ne uporabljamo brez razloga. In vse več šminke tudi ne. In vse več slojev maskare. In v ogledalu se v svoj, malce spremenjen, obraz tudi ne zastrmimo čisto brez razloga. Saj veš, tako, na dolgo, brez mežikanja.
Včasih se zalotim, kako si ogledujem svoje roke in prste, pa komolce drugih od zadaj in na svoji glavi iščem kje je kak sivi las. Na trenutke mi je tako zelo čudno, da te moje roke, ki včasih, kot da niso več moje, potiskajo otroški voziček in previjajo gladko ritko od Malega, ki se mi medtem najbolj nežno nasmiha. Ampak, samo na trenutke. Potem se pa streznim, kot bi mi nekdo pljusknil mrzlo vodo v obraz in delam vse dalje tako rutinsko kot doslej. In se še naprej na vse načine upiram spodobnemu obnašanju in primernemu oblačenju. “Primernemu in spodobnemu” za moja leta.
Mogoče je moja nonšalanca do starosti (ko ti lahko pripopajo etiketo starega prdca, žensko pa označijo za staro zoprno babo) ena sama optična varka.
Mogoče pa neznosen maček (še tri dni po koncertu) vseeno ni le posledica zgolj te neprespane noči in srkanja točenega piva.
Ampak, dokler si občasno verjamem in si malce lažem, da pa niso kriva leta za večdnevno celjenje ranjene duše in telesa, gre kar vse po začrtanem planu … perfektno našminkanem. Recimo, recimo, … recimo kar do stotke.