POMLADNA DIETA. JA, DRAGA, ŽE SPET.
Pomladi se prav vsi vedno tako zelo veselimo, čeprav letos ne moremo reči, da smo jo komaj dočakali, saj zime, tiste ta prave, sploh ni bilo. Kako je lepo, ko si lahko brez slabe vesti kar ves čas malo zatreskan. Pa tudi če je to le v cvetočo češnjo pred vrtcem. Lahko se lotiš pomladnega čiščenja stanovanja, obesiš prvo žehto na pomladnem vetrcu in prirediš prvi piknik. Pomlad je, poleg jeseni, še vedno moja najljubša, tudi če je malo bipolarna in prikupno zmedena. Ja, kdo pa ni. Kakor vidim mimoidoče na ulici, so kar vsi. Eni so še v puhovkah, drugi v kratkih rokavih. Nekateri v škornjih, drugi – jaz – v poletnih japonkah. Najbrž med prvimi začnem luftati svoje belo zelene nožne prste in sem že navajena, da me vsi sprašujejo, če me nič ne zebe. Me ne.
Čeprav sem prej vsa leta ignorirala dejstvo, da je res pomembno kaj jem, pa po tihem (in ne na glas) vseeno ne morem ignorirati resnice, da štirideseta nikakor niso trideseta, kaj šele dvajseta, zato sem se (spet) lotila nekaterih ukrepov in uf, res (spet) ne bo enostavno. Pred tridesetim letom se ne spomnim da bi bila kadarkoli na kakšni zares resni dieti. Do takrat mi je bila podarjena brezbrižnost in lahko sem jedla kar sem hotela in kadar sem hotela. Masten burek v jutranjih urah na štacjonu. Redno. Preveč popitega kaloričnega piva. Redno.
Sedaj, pri štiridesetih, je popolnoma drugače. Rogljiček samo pogledam in hopa, kilca gor. Če je topel, pa dve gor. Vem, da temu, kar počnem enkrat letno pred sezono bikinija, sploh ne bi smela reči dieta, ker bi zdrava prehrana vendar morala postati moj vsakdan. Ne pa spomladanski projekt. Ampak, karkoli vključuje dnevni jedilnik brez sira (stopljenem, ki se najbolj vleče), brez zvrhanega kupa naribanega parmezana in brez neomejene količine olivca, temu jaz rečem – dieta.
In zato bo najbolje, da si seznam spomladanskih modrosti prenove mojega lepo vzhajanega telesa obesim na hladilnik, eno kopijo pa nama s Tino v pisarno. Da bo za ziher. In sicer.
Zajtrk je sicer najpomembnejši obrok, pa vseeno ni potrebe, da že navsezgodaj ubiješ štiri jajca, jih spečeš na domači slanini in jih zmažeš s četrt jelenovega. Draga, ne delaš na polju, ampak v pisarni. Okej?
Vsega, kar ješ, res ni potrebno vsakič pomakati v nekaj. Če misliš stebelno zeleno utapljati v nacho siru, je bolje, da se ne mučiš in nadaljuješ s čim, kar je vredno pomakanja.
Če misliš, da bodo izdelki z light, diet, zero, fitness, low-fat in fat-free etiketo pripomogli k temu, da bo tvoje telo light in fat-free, se zelo motiš. Lahko se kar mirno takoj ubiješ z vrečo belega sladkorja.
Če boš jedla pohanca za kosilo in krompir za večerjo, še ne pomeni, da boš občutila kakršenkoli efekt ločevalne diete. Pohanc je pohanc, draga, v katerikoli kombinaciji.
Vse kar tvojim driskicam pade na tla, ni treba namesto njih (in namesto sesalca) zbasati v usta. Nisi labradorec.
Gintonici s tanko rezino limone niso vitaminski napitek, draga. In ne, s preveč popitimi gintonici ne boš fasala hipervitaminoze. Ne boj se!
Jej vse čimmanj predelano, čimmanj živalsko, čimmanj z drugega konca sveta, čimmanj rozastega in pa čimveč zelenega, svežega in z domačo zemljo, če se le da.
Če se boš pa kdaj slučajno pregrešila, tega niti pod razno nikomur ne priznaj. Jem samo zdravooo! Prisežem.
Pa srečno, draga …