Z gotovostjo lahko rečem, da so ženski večeri kot so to druženja z mojimi prijateljicami, najboljši možen energijski napitek, ki me drži še dolgo po tem, ko sem se ga napila, pardon, ko sem se ga naužila do polnega. Kaj bi brez njih! One niti ne vedo, da prav vsakič od vsake posebej ukradem en košček energije, ki mi da voljo in nov elan za tedne vnaprej. Pametne, lepe, iznajdljive, močne, krhke, noro duhovite (da se smejimo do solz), ranljive, sočutne, mame – a ne mamaste, odštekane, malo nore in malo zmešane … vsaka od njih, fenomenalk, kot jim rečem, ima svoj super faktor, vsaka je neponovljiva in vsaka od njih je moj navdih. Tako kot mnoge druge, ki jih osebno ne poznam, ampak jih spremljam. In res ni malo takšnih – fenomenalk.
Seveda smo ženske vedno še posebej glasne (smo bile, ja), našpičene (natakar, kdaj že pridejo naši gintonici?!) in neustrašne ob praznikih, kot je to 8. marec, ko slavimo našo emancipacijo in nazdravljamo na nas s polnim kozarcem v roki, objavljamo inovativne tekste in citate, ki imajo kričeči feminističen prizvok. Ker me se pa ne damo! Na ta način (in z najbolj finim gintonicom, če se le da) slavimo našo kvazi enakopravnost z moškimi, za katero grizemo in praskamo do krvi. No, ja … so grizle in so praskale. Gloria Steinem in njene somišljenice, recimo. In še mnoge druge. Kaj bi one rekle na to? Danes grizemo in praskamo precej bolj benigno v krogu najbližjih, širše na socialnih omrežjih, doma pa medtem ko drgnemo zažgani lonec od najbolj zdravega kosila in dizajnerske ploščice do najbolj visokega sijaja. In se zraven potimo.
Dan žena je vse bolj simboličen praznik, brez nekega širšega in pomembnejšega efekta, praznik, ko ena drugo hvalimo in se posipamo s komplimenti, moški pa nas po običaju in ustaljenem protokolu (in zato, da jih ne bi gledale grdo) obdarujejo z rožami in nas naslavljajo z “Drage dame” … tistih par nežnih dušic, kavalirjev, privlečenih iz naftalina. Kaj več od tega pa ni videti.
In da bi enkrat nekoč imeli vsi enake možnosti v napredovanju, ženske ne bi bile označene samo za pridne in marljive, temveč tudi za inteligentne. Pridnost in marljivost pri moškemu nista ravno neki frajerski kategoriji, ane? No, tudi ne nič več pri ženskah!
Da bi enkrat nekoč moški videli, kaj pomeni preklapljati med vsemi življenjskimi vlogami in zahtevnimi nalogami, zraven pa izgledati brezhibno. No, vsaj ne tako zelo utrujeno.
Da bi enkrat občutili, kaj pomeni usklajevati vse urnike (svojega, njegovega in od malih driskic), izvajati dnevno logistiko in zraven odgovarjati na sto in eno vprašanje od malih driskic – Zakaj? In to skoraj vedno pravilno.
Da bi razumeli našo slabo voljo, ker nam je zmanjkalo micelarne vodice (neee!), ker imamo bad hair day, ker v kavi ni ravno dovolj mleka in ker so mi razprodali zadnjo ogledano pomladno jakno. Aaa!
Da bi razumeli zakaj se tako histerično veselimo dnevu, ko-ko-ko, ko gremo k frizerju in tam (prostovoljno, jp) presedimo toliko uric, da se nam vmes zamenja menstrualni ciklus.
Da bi razumeli našo strast do nakupovanja tolikih maskar, lakov za nohte, torbic in čevljev, ki nam dajejo občutek trenutne uravnovešenosti. Ja, saj sem rekla – trenutne.
Da bi videli, koliko volje, strasti, srca in sebe vlagamo v to, da na koncu dneva lahko mirno rečemo, da smo vsi v družini okej in poskrbimo, da vse štima. Tudi, če ne štima.
Da bi moški končno dojeli, da imajo naše dovoljenje in lahko kadarkoli stopijo iz svoje infantilne cone udobja in zastarelega mindset-a družbeno sprejemljivih pravil in pričnejo delati vsaj nekaj malo drugače kot doslej. Za vse nas ženske, fenomenalke. Darko, a velja?
Drage punce, žene, dame, mame, fenomenalke, čestitam vam ob prazniku! … malo z zamudo.
#danžena #fenomenalka #womenpower #urbanamama #umsfiltrombrezcukra