LJUBEZEN NA TEHTNICI
Očitno sem že globoko zakoračila v obdobje mojega življenja, ko se neredko rada spominjam dogodkov izpred dvajsetih, tridesetih let ter pri tem ne govorim o vrtcu, temveč mislim na študentska leta in šolo ter s pridihom nostalgije in navdušenjem pojasnjujem moji sedemletni hčerki situacije s slavnostnim uvodom “ko smo bili mi mladi, …”. Zlajnane besede, ki pri otrocih, pri najstnikih pa še posebej, sprožijo obračanje z očmi in pa najbolj logičen komentar “ja, ja, ko ste bili vi mladi …”. Kar je povsem normalno. Kakšno vezo ima, kako smo mi nekaj počeli, ko smo bili mladi. Časi so bili drugačni. To, da sem bila jaz s sedmimi zadovoljna že s tem, da sem lahko poslušala glasbo na kasetah, ki sem jih posnela tako, da sem ob radiu celo popoldne čakala, kdaj se bo zavrtela moja pesem, da sem potem lahko končno pritisnila gumb rec (in pri tem upala, da radijski napovedovalec do konca pesmi ne bo pisnil), no, tega moja hči pač ne more razumeti. In tega ji ne morem zameriti.
Včasih je bilo res vse drugače. Še nedolgo nazaj, v resnici. Zima je bila zima. Tista s snegom. Poletja so bila znosnejša. Pomlad je prišla vedno samo v pomladnih mesecih in ne, februarja nismo mogli igrati na trobentice in nismo morali poditi sršenov iz pisarne, kot to počnemo danes. Je pa pomlad od nekdaj prinašala s seboj veselje in ljubezen. In to se, na srečo, ni spremenilo. Radost ob prvi posajeni solatki in vznemirjenje ob nakupu nove pomladne oblekice je nekaj, česar čas ni uspel povoziti.
Morda je pomlad moja najljubša, ker vabi, da smo lahko malo zasanjani v oblakih in jaz se hranim s tem, da sem non-stop malo zatreskana. Če verjamete v horoskop, so ljudje rojeni v znamenju tehtnice (moi) zaljubljeni od devetega do devetdesetega leta. Ljubezen in tehtnica – to je pravzaprav eno in isto, piše. Saj veš, v tem horoskopu, ki ga vsi kdaj pa kdaj preberemo, ampak vanj niti slučajno ne verjamemo. Ah, kje pa!
Glede zaljubljenosti, pa četudi je to zaljubljenost v pomladno cvetoče drevo, imajo čisto prav. Če pogledam za nazaj, ja, najbrž res ni obstajalo nobeno prav zelo dolgo obdobje ne-zaljubljenosti v mojem življenju. Vedno sem našla nekaj, v kar sem se vsaj malo zagledala, pa če je to bil nov chanelov lakec ali mlad simpatični igralec.
Čas, ko sem hodila na zmenke pa do tega, ko sem se trajno vezala, je trajal več kot deset let. Sem v vezi, nisem v vezi, sem v vezi, nisem v vezi … in tako vse dokler nisem spoznala mojega Bika. Četudi je monogamija nenaravna in je to nekaj za kar se odločimo, sem kar velik del svojega samskega življenja preživela na zmenkih, saj sem vedno upala, da se mi bo pa zdaj – zdaj zgodila romantična zgodba, ko bom lahko končno govorila v dvojini do neskončnosti.
Zmenki so bili raznovrstni – lepi, zanimivi in tudi čudni in nelagodni, taki, od katerih sem potem večino časa bežala. Od nekaterih še isti dan. Od nekaterih pa takoj že naslednji. Saj še danes ne vem ali sem tekla (kot da gre za življenje) zato, ker sem hotela biti svobodna ali zato, ker je bilo z vsemi zares nekaj narobe. Gotovo je bilo tisto prvo. Verjamem, da so danes vsi to eni fejst ljudje (za nekatere prav dobro vem, da so), ki so se pač znašli z mano (in jaz z njimi) na napačnem mestu v napačnem trenutku. Lahko tem kiksom tudi rečemo samo – mladost. Moj mladostniški free-spirit, ki je dolgo želel biti brez preresnih obveznosti in brez seznama za skupno nakupovanje gospodinjskih aparatov, je takrat, brez usmiljenja, lahko zmotilo prav vse.
Recimo to, da mi je na prvi zmenek prinesel vrtnico. Na mizi sem jo gledala od daleč kot tempirano bombo. Bala sem se je. In potem zato tudi njega.
To, da mi je na zmenku govoril o resnih, preveč odraslih planih za prihodnost in se mu je zdelo, da bi se jaz najbolj super vklopila. Uf, ne, ne, … ne me postavljati pred štedilnik in ne me tlačiti v družinskega enoprostorca. Še ne.
To, da se mu je zdelo najbolj normalno, da si na zmenku račun za dve ušivi kavi razdeliva. Vsak plača svojo, a prav? Hm. Ja, prav. Prvič in zadnjič.
To, da mi je takoj po zmenku, še preden sem v mrzlem avtu stisnila zaug, poslal sporočilo – Te že pogrešam. Uf, joj, zaug in pa gas do konca za pobeg na drugi konec sveta.
In to, da me je takoj po zmenku hotel predstaviti svoji mami.
In to, da je prehitro sanjal o najinih luškanih otrocih.
In to, da se me je zunaj neprestano oklepal in mi sledil na poti do šanka in pri vsakem koraku v levo in v desno.
In to, da brez mene ni mogel dihati. Žal mi je … moralo bi biti ravno obratno, da bi si jaz želela ostati.
Ampak brez vseh teh pisanih zmenkov, nikdar ne bi bila tako svobodna in zaljubljena, kot sem. Mogoče sem še vedno zaljubljena, ker je zunaj pomlad in cveti naša češnja. Ali zato, ker On lahko diha brez mene, ampak raje ne bi. Ali pa zato, ker sta ljubezen in tehtnica eno in isto. Od devetega do devetdesetega.