ZAKAJ BI BILO ENOSTAVNO, ČE JE LAHKO ZAKOMPLICIRANO? #2

#PLANER2020

0

Še tri tedne je ostalo do novoletne zabave in do slavnostnega poka najboljše penine, zato se je moji osemletnici zdel že skrajni čas, da s podstrešja privleče vrečo z vsem kičerajem, ki ga premoremo (in ki ga sploh ni tako malo) in okrasi naš dom, ki sedaj v posameznih kotičkih izgleda kot čista kopija stilsko dovršene trgovine Tedi. Ampak, kdo sem jaz, da ji bom pametovala, da imamo vseeno malce preveč zvezdic, božičkov in bleščic ali preveč decembrske evforije, ko pa jo še sama nezavedno potenciram z nakupovanjem bleščečega papirja, z vonjem cimeta, s pisanjem seznamov za pod smrekico, z glasnim navijanjem božičnih hitov in z zapisovanjem vseh zamisli za silvestrski večer, ki ga bomo preživeli s prijatelji.

December je vsekakor mesec, ko se vsaj enkrat zazremo v preteklo leto in ga nekako želimo povzeti in potegniti črto – kaj vse se nam je zgodilo, kaj vse smo in česa vse nismo uspeli uresničiti, koga vse smo spoznali, koga smo na poti izgubili. Čas je za povsem nove alineje in za upravičen nakup novega planerja, kar vsako leto tako zelo nestrpno pričakujem, kot majhen otrok. Ni ga čez tisti dober občutek, ko nov moleskinov planer slavnostno odviješ in ga prvič povohaš in prelistaš. Vem, da vas je kar nekaj takih, ki boste vedeli o čem govorim. Morda jih zato, samo zaradi tega slavnostnega dišečega trenutka, tako obsesivno kupujem? Lep, lepši, najlepši.

December mi je eden ljubših tudi zato, ker v tem času radi nadoknadimo vsa popoldanska in nočna druženja, ki jih je povozil zoprn november, nekatera celo leto. Ta druženja pa se nemalokrat (sploh če se v enem vikendu udeležiš štirih žurov in nisi več trideset plus) končajo z razbijanjem težke dehidrirane glave ob zid – Kaj mi je bilo tega treba?! Lepotni spanec, namreč, pogrešam že leta.

Tokrat mi ni pomagalo prav nič – niti enormna količina tekočine, niti umetno dihanje, še najmanj pa vriskanje mojih dveh malih driskic, ki sta vedno, ko je moj srčni utrip komaj zaznaven, najbolj radostna in najbolj glasna. No, in ko se z nekom pogovarjam po telefonu. To pa obvezno!

Mogoče bi se pa vendarle morala nehati tako bojevito upirati naravnim procesom transformacije telesa in duha in jih že enkrat za vselej sprejeti kot nekaj normalnega in svojega. Morda pa moje telo in um le nista več pripravljena in izurjena za toliko nalog, služb, žurov in hobijev hkrati, med katerimi bi še VEDNO na prvo mesto postavila peko piškotov z mojima otrokoma (v obliki samoroga), druženje s prijatelji in z Njim in pa čas, ki je namenjen samo meni. Čas, ki je, puf, nekam izginil.

Užitek in katastrofa sta, seveda, močno povezana in stojita tesno skupaj. Oba peljeta čez rdečo, oba gresta v ekstrem. Včasih se mi zdi, kot da so naša življenja del show-a Monty Python, kjer se v ozadju dogaja nekaj abnormalnega, mi smo pa tisti voditelji v ospredju, ki mirno in hladnokrvno beremo novice, kot da je katastrofa in razpadanje Potemkinovih kulis okoli nas nekaj najbolj normalnega. Pa ni.

V kaosu se lahko izgubimo in se več ne znajdemo in ne vemo kaj je tisto, kar vsi mi, v resnici, potrebujemo – čisto jušno osnovo. Potrebujemo samo nekaj smisla, ki te bo vodilo skozi življenje, morda nekoga, ki bo to pot hodil s tabo in te nežno držal za roko, potrebujemo nekaj miru, občasno nekaj potrditve od okolice, da nam gre okej in da smo okej. Sem ter tja potrebujemo nekaj malih užitkov in pa občutek, da ne bomo umrli sami. To je to. Vse ostalo je odvečen balast, ki se ga moramo nujno in čimprej znebiti.

Svet, ki je okužen z virusom globalizacije kot da se vrti vse hitreje in hitreje, mi pa mu z isto hitrostjo sledimo – zakaj pa ne? Zakaj cel svet ne bi bil moj, zakaj bi morali zmanjšati svoje apetite, znižati visoke ambicije, zakaj ne bi imeli še več stvari in zakaj ne bi uporabljali in uživali vse možno kar obstaja, če to pomeni, da bomo s časom vse bolj zdravi, vse lepši in mlajši. Zakaj naša stanovanja ne bi bila vse bolj čudovita, avtomobili vse hitrejši, dopusti pa vse bolj sanjski. To je ta naša neustavljiva človeška radovednost, ki nas je vendar vedno, že od pamtiveka, gnala naprej in ki nas je tudi pripeljala tako daleč, vse do danes – do časa vrisanih obrvi in do turističnih izletov v vesolje. Obojemu se čudim.

Tudi moja naivna duša je podlegla norosti naše dobe in pogosto zato išče hitre instant rešitve za resnične in izmišljene tegobe vsakdana. Tudi jaz bi se, namreč, rada vedno počutila modro, mirno in v ravnovesju, če le nikoli ne bi bila utrujena, če nikoli ne bi obtičala v paniki ali če se nikdar ne bi izgubila v megli nežne anksioznosti, ko se mi v inboxu, na vibru, whatsappu in messengerju pojavi preveč sporočil. Tudi jaz bi rada vedno vedela kaj hočem in bi rada znala povedati na glas česa si ne želim in bi bila ves čas zadovoljna s tem, kar imam, brez strateškega razmišljanja za naprej, s stabilnim in visokim libidom, ter z uživanjem v vsakem slehernem trenutku dneva, brez občasnih dvomov v smiselnost vsega tega kar počnem.

Zakaj bi bilo enostavno, če je lahko zakomplicirano?

Morda pa le ni (še) tako hudo. Štartala bom s tem, da bom nehala ignorirati moj značaj in delno dalmatinsko genetiko, ki je v resnici lena in uživaška in ki si več ne želi in ne zmore in  tudi več noče biti tako funkcionalna in efektivna … vsaj ne v tolikšni meri kot doslej.

En planer bo zato več kot dovolj. 

Pišem najpomembnejše … kupi:

 – pisalo z bleščicami za voščilnice

– strok vanilije za piškote

– tahini za humus

– disko kroglo za novoletno zabavo

Naredi / organiziraj:

– kavo z Ano

– kosilo s Šlenkiji 

– playdate z Mio in Maksijem

– speci goro palačink za svojih pet nečakov

– nalepi vse fotografije v nov album 

 

#planer2020 #malonoramalozmešana #umsfiltrombrezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...