KDO JE KRIV?

#vdobreminslabem

0

Vse bolj pogosto (prepogosto) so zgodbe o prevarah in razhajanju njega in nje tiste zgodbe, ki se dogajajo nekje blizu (preblizu) mojih znancev in prijateljev in žal niso le sto osemintrideseti del turške limonade in se tudi ne dogajajo tem, že na videz neskladnim parom, da bi nam v duši bilo lažje (in kar bi nas avtomatično izločilo iz odstotka verjetnosti, da bi se nam to lahko dogodilo), ampak tistim najbolj navadnim in celo občudovanja vrednim parom za katere potem radi pokomentiramo – Nikoli si ne bi mislil!

Hja.

In čeprav je jasno, da se nihče ne rodi monogamen, naša prekleta človeška narava vendarle strmi k žigosanju in posedovanju partnerjeve ljubezni, ki mora pripadati samo nam in zahteva njegovo ali njeno zvestobo do večnosti, ne glede na vse, v dobrem in slabem ali kako smo že prisegli? Ravno zato so prevare in razhajanja težka in boleča in zato tudi ločitev dveh ljudi neredko primerjajo, kakorkoli se sliši pretirano in neokusno, celo s smrtjo. 

Pozorno poslušam prijateljico na temo prevare in ločitve dveh znancev in ji skušam slediti, sama pri sebi pa odgovoriti – Kdo je kriv?! Ampak, oh, če bi le bilo vse tako enostavno, da bi lahko s prstom pokazali na krivca. On je! Ona je! Pa še zdaleč ni tako.

Prevara je zagotovo mati najbolj zapletenih situacij, ki nikoli niso takšne kot se zdijo. Pri prevarah nikoli ni vse črno in belo in ne obstajajo zmagovalci in ne poraženci. Casting v ljubezenskem trikotniku pa je vedno v naprej določen in zelo jasen: ta nekdo, ki vara zaradi različnih razlogov (pomanjkanje ljubezni, pozornosti in vznemirljivosti, prevara zgolj zaradi prepovedanega, zaradi svoje frustracije, zaradi ponavljajočega dolgčasa, zaradi svoje razvajenosti), ta nekdo, ki je prevaran, ki to sluti ali ne in nekdo tretji, ki se trojčku pridruži s svojimi povsem svežimi pričakovanji in opravičuje svoja dejanja z mislijo na to, da zakon, kjer nekdo iz njega beži na lepše, k njemu ali k njej, ki, seveda, nikoli ni slabe volje, v strasten prepovedan objem, niti ni odnos vreden njegovega ali njenega kesanja in ne slabe vesti.

Na prvi pogled je tisti, ki je nezvest (ona ali on) glavni krivec, prevaran (ali prevarana) je žrtev, ljubimec (ali ljubica) je pa tam nekje vmes – med žrtvijo in krivcem. Ta slednji, ki je na poti  nenadno vskočil med njiju, se v večini primerov tolaži, da je njegova vloga v trikotniku predvsem pozitivna, saj je prav vseeno, če še malo zatrese staro posteljo, ki škripa in je last zdolgočasenih zakoncev in ki tako in tako razpada na kose in je dobra samo še za na odpad. V njihovih očeh je prevaran mož ali žena tisti glaven odgovoren krivec, ki je sam pripeljal svoj odnos do krize in dobesedno z lastnimi rokami porinil svojega partnerja k njemu, v prepovedano – Sam je kriv! Sama si je kriva!

Če in ko pridejo prevare na plano običajno ljubezenski trikotnik preide v novo fazo, kjer so vsi trije glavni akterji prej ali slej razočarani. Prevarani je dotolčen, ljubimec ali ljubimka še bolj (ker se dogodki ne odvijajo po planu, kot so si želeli), ta, ki vara in živi svojo zmedo v dveh paralelnih svetovih, družinskem in izven družinskem, pa je izčrpan in kot da nekako sploh več ne obstaja. 

Kdo je kriv? Kdo koga ljubi? Kdo je na čigavi strani? Kdo laže in kdo govori resnico? Težko sodimo kot zunanji opazovalci in poslušalci, čeprav radi, oh, ja, radi, sploh, če je to pogovor ob kavi s prijateljico in je, saj veš, tako off the record.

Ker sem sama ženska sem ponavadi nehote in spontano, ne glede na predstavljene dokaze in okoliščine, vedno bolj na ženski strani, ker vem, da žensko praviloma v življenju vodijo emocije in če nekdo za njih lepo skrbi in jih neguje v dobrem in v slabem, bo ona redko skrenila s poti v prepovedano območje.  Ravno obratno. Kvečjemu bo postoma razvila vse večjo obsesivno simbiozo z monogamijo. Ko pa se enkrat prevara zgodi in kozarec poči in se globoko zarinejo noži prav nihče ne more biti več miren. Ne ta, ki je prevaran in ne ta, ki je varal. 

Ah. Kdo je kriv? Kdaj nekomu pripadamo in on nam – za vedno – in zato nima pravice trošiti svoje energije in ljubezni za druge? Takrat, ko imamo otroke, skupni minus, prevelik kredit in skupne prijatelje? In ali vseeno vztrajamo v slabem in nepopravljivem zato, ker smo se zaljubili v idejo do večnosti in v obljubo v dobrem in slabem, ki smo jo izrekli nekoč davno, ko smo bili še povsem drugačni ljudje. Tega najbrž ne ve nihče.

Morda imamo vsi mi, ki prestrašeno korakamo v negotovo prihodnost, preveliko izbiro (tudi virtualno) in se zato v vsakdanji resničnosti vse manj trudimo narediti nekaj dobrega v slabem, sploh takrat, ko je to nujno potrebno in zato bežimo nekam v tuj objem in posteljo, kjer te vedno postrežejo z dobro voljo in z razumevanjem in se zato prepogosto razhajamo in ločujemo s hollywoodsko sintagmo  – nepremostljive razlike. In to zaradi napačno izbranih jebenih kozarcev, če poskušam karikirati to silno brezveznost večine teh, nadvse popularnih, nepremostljivih razlik.

Kdo dandanes še ostane skupaj, če se zgodi prevara? Je sploh pomembno, kdo je kriv? Če izvzamem ljubezen, za katero sicer verjamem, da je predpogoj za karkoli, bi rekla, da skupaj ostajajo vsi tisti za katere Opcija – B, kljub strtemu srcu, nikoli ni niti obstajala. Za vse ostale pa dajmo krivit nepremostljive razlike. 

 

 

#zvestobadogroba #vdobreminslabem #sfiltrombrezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...