KDO NAM JE UKRADEL TA PRAVEGA BOŽIČKA?
December je vedno tako hektičen, da ne veš ali ti bo počilo srce od vse lepote, nostalgije in magičnosti ali ti bo pa samo razneslo glavo od pritiska, ker se obnašamo kot da se bliža apokalipsa in zato urnike filamo do prepolnega z alinejami visokih pričakovanj – svojih in od drugih. Da ne bi slučajno česa izpustili, da se bomo le dovolj družili z vsemi najbližjimi, da bomo spekli dovolj piškotov, da bomo pravočasno izdelali najlepše voščilnice, da bomo vzorne mame in gospodinje, ter dobre žene, če smo v novembru zaradi Merkurja, ki nas je dotolkel, malo popustile, da si bomo le vzeli dovolj časa za zabavo, za objeme in za stiskanje, da bomo počivali in se, ob vsem tem kaosu, sprostili. Ja, samo še tega se mi manjka ob vsem tem vzhičenem tempu – da se sprostim.
Vse to, kar nas decembra spravi v rahlo praznično histerijo, nas hkrati lahko pahne v čisto diametralno nasprotje, v malodušje, ker je vsega z vseh koncev enostavno – preveč. Ker bo konec sveta, ja, skoraj zagotovo zato. In ravno zaradi tega vsega preveč, ki smo ga skozi leta ustvarili mi sami, se ob tem času vedno znova še posebej zavem, kakšno krivico delamo našim otročkom, našim malim driskicam, ko nenehno ponavljamo in jih ljubeče, a hkrati zaskrbljeno opravljamo, kako so njihove sobe prepolne igrač, kako si ničesar več ZARES ne želijo, kako so nehvaležni in vsi po vrsti malo razvajeni zaradi tega – vsega preveč. Pozabimo, da smo mi tisti, ki smo napolnili vse tiste njihove dizajnerske koše s tolikimi igračami in položili vse tista darilca pod okrašeno božično drevo.
Kdo sploh zares potrebuje vsa ta darila? Bolj mi, kot oni.
Najbrž darila tako histerično kupujemo in stvari kopičimo, ker smo vsi ena velika žrtev reklamnih propagand, utripajočih jumbo plakatov in božičnih filmov in rinemo v minus in čez dovoljeni limit zato, da kupujemo sanje, ki si jih v resnici ne moremo privoščiti, ker želimo podariti sebi (in ja, predvsem sebi) in našim malim driskicam vse po čemer hrepenimo mi sami in zato nekontrolirano kupujemo vse česar, kot otroci, nismo imeli, pa smo si od nekdaj tako zelo želeli. Ne dovolimo, da bi naši otroci čutili kakršnokoli pomanjkanje, kot smo ga mi.
Kupujemo pa kaj?
Občutek ljubezni, kupujemo mašila za frustracije, za mini travme iz preteklosti in iz otroštva, ki nikoli ne izginejo, ampak nam zvesto sledijo vedno in povsod. Otroci si večino stvari, ki jih imajo v svojih nabasanih sobah, sploh ne želijo in si jih nikoli niti niso želeli, dokler jih nismo mi s svojimi namigovanji in brezglavim letanjem po trgovinah in s klikanjem v košarico prepričali v nasprotno.
Spomnim se, kako sem bila pred leti razočarana, ko moje hčere ni brigala mattelova barbi, prvo in na mojo žalost zadnjo, ki sem ji jo z navdušenjem kupila. Ali če bi bolj pošteno povedala – KI SEM SI JO KUPILA. Nisem mogla razumeti, kako jo je lahko v sekundi zabrisala v kot med ostale nemattelove plišane prijateljčke. Mojo ljubo barbi! Kako to, da se ure in dneve in mesece neprekinjeno z njo ne igra, kot sem se nekoč brez pavze! igrala jaz. Ampak ja. Barbike, frnikule in navadne lego kocke, to je bil nekaj za kar smo se morali potruditi, podedovati od starejših bratov in sester, prešvercati čez mejo ali pa potrpežljivo in pridkano čakati konec leta, če se nam bo morda končno uresničila želja pod novoletno jelko.
Danes, ko je vse na voljo pri blagajnah in ko torbico lahko kupiš že na pošti, res ni fer, da pričakujemo, da si bodo naši otroci vse tako ZELO in ZARES želeli, kot smo si mi. Oni ne bi imeli toliko vsega, če jih mi ne bi bombandirali z vsem mogočim še preden se rodijo. Vsa predraga ornk kolesa, štirikolesniki, smučke in borde, kupujejo vendar očki, atiji, fotri. Vsa tutu krilca, gnezda, dizajnerske koške in matellove barbike pa, seveda, kupujemo me – hormonalno neuravnovešene mame, kdo pa drug. In vse od naštetega je – must have. Otroci ne vedo, kaj so to trendi igralne podloge in predrage tetra plenice. Gnezdo? A must!
Ker sem od nekdaj ta del leta naravnost oboževala, mi je od vsega najbolj žal tega, da moj sin in moja hči nikoli ne bosta doživela tistega pravega magičnega občutka, kot smo ga mi kot otroci, ko smo božička ali dedka mraza (v katerokoli kategorijo pač že pašete) v sanjah klicali in ju z največjim pričakovanjem čakali v frotirastih pižamah. Že samo moj spomin na ta čas je zaradi njegove skrivnostnosti tako zelo čaroben.
Namreč, do tega magičnega večera, ki bi se po scenariju mojega spomina moral zgoditi na božični večer, bosta moja dva otročka v vrtcih, v naših službah in v nakupovalnih centrih srečala kar nekaj dedkov mrazov in božičkov, ki bodo veselo ho-ho-ho talali reklamna, svetleče zapakirana darilca. Saj ni čudno, da so potem povsem zmedeni in več ne vedo kdo je kdo, koliko jih je in kateri je ZARES tisti ta pravi, eden in edini, ki bi ga nestrpno pričakovali. Škoda.
Kdo nas je okradel?
Pomanjkanje je, če pomislim, velikokrat tudi pravi blagoslov.