VRTINEC KARNEVALA
Nisem naklonjena eksperimentiranju. Vsi, ki me poznajo s faksa in še od prej, bodo potrdili, da se še kar isto oblačim, da še vedno nosim pretežno črno, pa še kar isto frizuro, skoraj enak blond odtenek in visoke allstarke (ta petnajste) in še bi lahko naštevala. Pa tudi sicer nisem navdušena nad drastičnimi spremembami, v katerem koli smislu. Za spremembe sem velikokrat enostavno – prelena.
Ampak pust oziroma kakršnokoli preoblačenje in šemljenje za tematske zabave, kjer se lahko pretvarjam, da sem nekdo drug in ko lahko nase popolnoma pozabim in sem lahko kdorkoli si želim, samo ne jaz – no, to pa naravnost obožujem.
Spominjam se, kako sem že kot majhna deklica na skrivaj občudovala in poslušala bratove kasete in se pred ogledalom pretvarjala, da sem pevka ali igralka, kar v procesu odraščanja, ko mrzlično iščeš svojo identiteto, ni prav nič neobičajnega. Kdo sploh sem in kam pašem? In kako bi bilo včasih najbrž bolje in enostavneje in pa lepše biti nekdo drug.
Ko si v najstniški kategoriji je dvom vase in tako nesamozavestno razmišljanje povsem sprejemljivo. Ko postaneš malo večji pa že ni več tako zelo popularno razglašati, kako se še iščeš, kako se z drugimi primerjaš, kako vase ne verjameš in si morda brez ličil, maske in lasulje sploh nisi všeč. Ampak, seveda, ni enostavno doseči, da smo sami sebi všeč, kar takšni, kot smo, brez odvečne maškarade. Temu v življenju, v vseh obdobjih, posvečamo kar večino svoje energije, vrtamo in analiziramo, da bi se sami sebi končno zdeli fejst – ne glede na vse, z vsemi telesnimi pomanjkljivostmi in karakternimi minusi. Ni se enostavno ne-primerjati. Ni enostavno videti pri sebi vse najboljše, medtem ko nam gre pa to pri drugih z lahkoto. In ko si nekdo drug, zamaskiran, se je najbrž tudi, vsaj na prvo, enostavneje imeti rad.
Škoda, ker se, vsake toliko, ne moremo preleviti v svoje diametralno nasprotje, da bi videli, kako zares je udobno (in če sploh je) v njeni ali njegovi koži. Ne samo za pusta in ne le tako – malo za hec.
Super bi bilo, če bi bila lahko en dan moški in bi videla, kakšen je to občutek, ko se trudiš in poskušaš osvojiti žensko, ki te na veliko ignorira.
In ko bi bila lahko en dan moški in bi končno razumela zakaj je prehlad in zabasan nos nekaj od česar se umira na obroke.
In če bi bila za en dan oči, ati, fotr in bi, udobno zleknjena na kavču, skrolala po telefonu in brala članke brez kakršnih koli prekinitev. Vriskanje mami, mami, mami! in leteče lego kocke bi bili kot nek privid ali film žnj – kategorije, ki se odvija nekje tam, povsem ločeno na varni distanci.
In če bi bila lahko za en dan mami, takšna, ki vedno ve, kaj hoče od svojih malih driskic in kaj sploh počne. In zakaj to počne.
In kako bi bilo, če bi bila za en dan igralka. Tista na rdeči preprogi in v dolgi črni obleki, nič manj, seveda, če že od nekdaj vadim zahvalni govor. Vem točno, kaj vse bi povedala in komu vse bi se zahvalila, ko bi držala kipec v rokah. Tistega za glavno žensko, daserazumemo.
Kako bi bilo, če bi imela temne lase, bolj koščena kolena in bolj vitek pas, ter odločnejši in prodornejši glas. Ali bi mi to sploh pristajalo?
In kako bi bilo, če bi bila za en dan še bolj uporniška in še bolj odločna, da bi bile moje petke in standardi višji in še bolj odštekani.
Kako bi bilo, če bi bila lahko ves čas v stanju zena in me s tira ne bi tako hitro vrgle povsem banalne stvari, kot je to, recimo, blesava embalaža, ki se nikdar zlahka ne preda, ali piskanje mobilca, ko potrebuje polnilca, pa iskanje ključev na dnu torbice (enkrat sem zaradi tega stresla vso mojo neverjetno-za-pogledat vsebino na naš precej obljuden pločnik), pa iskanje točno določene dude po vseh žepih, in štekanje kolesc na nakupovalnem vozičku (ko ga ves čas vleče malo v stran, ti pa vztrajaš in upaš, da bo po nekem čudežu gladko speljal) in pa prekinitev internetne povezave, ko hočem objaviti tale zapis. OK, uf, zdaj spet dela. Zeeen!!!!!!
Biti nekdo drug je morda včasih res enostavneje, ni pa bolje, zagotovo ne, v to sem prepričana.
Zadnjih nekaj dni je v zraku (ja, kar dobesedno) še posebej čudna in nelagodna atmosfera, ko so se pričeli dogajati scenariji, ki nas plašijo, ker so povsem izven naše kontrole in ker neznanje pač ustvarja strah in paniko. Ob tem sem se spomnila na pesem, ki sem jo zapisala v moj (zdaj že zelo star) zvezek, ki ga še vedno hranim in ga tudi kdaj pa kdaj prelistam. Tile verzi so na temo karnevala, vsaj na prvo. Nastali so točno 20 let nazaj.
Ujeta v vrtinec karnevala
Ulice polne kričečih glasov
Svečanih zvonov
Profanih podob
Lažnive maske obračajo glave
V vrtincu zabave
Smeh jih preplavlja
Proslavlja
Zanika
Že davno ujeta v vrtinec karnevala
Še vedno iščem prijazne obraze
Pod maskam vidim le tuje izraze
Gnilobne duše prodirajo vame
Zdaj vem
Prostaške besede razpadlih teles
Gradijo ta svet
Svet nevidnih zarot
Nedolžno trpečih otrok
Groteskni val iz porcelana
Poln bleščečih in pisanih mask
Nesramno prodira naprej
Močneje
In globlje