DRUGI OTROK

0

Že kar nekaj časa nazaj mi je pisala ena moja bralka, sodeč po fotografijah že mamica, in me spraševala, če sem kdaj pisala o temi – imeti ali ne drugega otroka. Jasno mi je, da se ona za drugega ne bi odločala na podlagi enega zapisa, ampak, si pa predstavljam, da bi morda kak novi, še deseti vidik, malce pomagal pri potrditvi njene odločitve. In ker tak tekst na to temo z mojim podpisom ni obstajal (vsaj ne do danes), ji nisem mogla pomagati. Sem pa razmišljala, kako si tudi sicer nikakor ne bi upala in pa niti drznila dati kakršnegakoli nasveta zakaj naj bi se nekdo odločil za še enega, v tem primeru drugega otroka, ker poleg tega, da je to intimna odločitev posameznika, enostavno tudi – ne vem.

Predstavljam si, da so na vprašanje Kdaj bosta naštimala še enega? odgovarjale mnoge moje prijateljice in znanke, ko so prišle ven iz ta hudga kot se reče, kar je bilo nekako takrat, ko smo postale spet malo bolj prisebne, ko so se hormoni stabilizirali, joške do konca izpraznile, kurčeve fige pa smo dokončno spustile in jih preoblikovale v neko normalno, urejeno frizuro.

Kdaj bodo otroci? ko jih še nimaš in Kdaj bo še kakšen? ko ga že imaš. Tudi, če mislimo le najboljše, so vprašanja o otrocih in o količini le teh lahko neprijetna in neprimerna, saj je to, kar se ali pa se ne dogaja v tvoji maternici intimna stvar in je lahko zato vprašanje za nekoga nekorektna provokacija. Nekdo otrok ne more imeti, nekdo ravno ta moment fejst švica, da bi jih imel (in vsem tem držim pesti), nekomu je že nekajkrat spodletelo, nekdo jih noče, nekdo jih pa noče nič več, kot jih že ima.

Želja po še več potomcih pride iz sto koncev in iz razno raznih razlogov – v prvi vrsti je to seveda naš materinski čut, ljubezen do otrok in pa nasploh človeški nagon. Potem je tu še vrsta drugih razlogov, ki se slišijo bolj kot antipropaganda za še eno novo življenje, pa vendar so to razlogi, ki obstajajo in so povsem vsakdanji in običajni – naša osebna kriza, čustvena stiska, kriza srednjih let, kriza v partnerskem odnosu, ekonomska kriza, navaden dolgčas, izguba službe, večna negotovost, žalost, ki ji ni konca, tekmovalnost, naš narcisizem, finančna stabilnost, ki bo vse uredila, prizadet ego, prijateljica (ki ima enega več), tašča (ki je rodila enega več), soseda (iz istega razloga), bojazen, da prvi otrok ne bi ostal edinec, ker bi še sina, ker bi še hčerkico in tako dalje.

Zanalašč sem izpustila razloge – neplanirano, slučaj, nemogoče, neverjetno, čudež, nisem vedela, pa kako – saj sem računala in podobno, ker verjamem, da imamo vsi, ki smo nad trideset (in nismo v času intimnega odnosa prbasani), otroke zanalašč in ne ponesreči in imamo zagotovo vsaj tisto neko osnovno znanje o spočetju človeškega življenja (kot ga ima moja osemletnica) in seveda vemo, da varni dnevi ne obstajajo, pa se zato dajmo, mi odrasli nad trideset, raje čuditi čemu bolj neverjetnemu kot je to recimo – kako ob šokantnih novicah o potujočem virusu, s katerim upravlja nek paralelni svet, ki nas prinaša naokoli in o katerem mi nimamo blage, brezglavo letamo po trgovinah in si delamo zaloge testenin. Pri tem je super to, da lahko jaz dnevno crkujem od smeha, ko mi prijateljica pošilja sporočila tipa – Krize je konc! ker je v trgovini končno naletela na suh kvas. Rešeni smo. #šlismovkurac

Besedo trend, ko gre za otroke, neradi uporabljamo, saj otroci niso letošnja, ne lanska moda in niso nek modni dodatek, ampak, če jih že tegamo z vsemi mogočimi trendovskimi znamkami, ne bo tako zelo narobe, če rečem, da je zadnja leta, ja, kar trend imeti več otrok. Dva sta minimum, eden pa – kot da ni nobeden.

Dva otroka sta postala že ustaljena norma in če rečeš, da boš ostala pri enem in si z rojevanjem zaključila, si, več kot očitno, kar malo razvajena in sebična, ker ti je toliko do tvojega osebnega prostora (ki je že z enim otrokom cel luksuz, daserazumemo), ker ti je več do svobode gibanja, do svojega telesa in duha (ki je tako in tako že dovolj dobro načet z enim), in od vsega še najbolj to – malo driskico v naprej, zaradi svojega egoizma, obsojaš na to, da bo en razvajen edinec, ki bo enkrat ostal sam, revež, brez brata ali sestre in bo, poleg vsega, nekoč moral sam nositi vso breme in skrbeti za svoje starše v letih. Za tebe.

Zgodbe o razvajenih edincih so mit. Zgodbe o prilagodljivih in nezakompliciranih drugih, tretjih, četrtih in enajstih otrocih so tudi mit (enajsti tu ni naveden kar tako zaradi efekta). Niso vsi otroci zadovoljni, da so ravno oni tisti drugi, tretji, ta enajsti otrok. Vsakdo pride na ta svet s svojim zapisom, in to, da je on eden od večih otrok, mu morda sploh ne ustreza. Nekdo bi imel več samote, nekdo bi imel več mame. Kar nekaj odraslih poznam, ki so odraščali v velikih družinah in ne bi rekla, da jim je več bratov in sester poklonilo karakteristike, ki jih sicer v osnovi, v svojem DNK-ju, nikoli niso imeli – družabnost, prilagodljivost, nesebično razmišljanje. In obratno. Nerazvajenih, neegoističnih in povsem normalnih (ne boste verjeli) edincev poznam cel kup.

Teme in diskusije, ki porajajo dileme zakaj bi v današnjem svetu, ki je zblaznel! sploh rojevali toliko otrok, še posebej, ker jih je že toliko zapuščenih, kar izpuhtijo, ko se pojavi potreba po lastnih potomcih, ki je vedno močnejša od vseh mnogih relevantnih dejstev in moraliziranja. Če je šlo že vse v kurac, imam pa vsaj nekaj lepega pred sabo – si mislimo, ko gledamo svojega otroka, kako spi.

Po drugem otroku so tudi mene (sicer redko) kdaj pa kdaj vprašali, če bi imela še tretjega. Razlike med dvema in tremi baje ni. Ne razumem, sicer, kako je ni. Eno življenje več z vsemi svojimi postavitvami, s svojo unikatno jyotish karto, s svojimi zahtevami, potrebami in željami. Eno novo življenje, ki ga je treba obravnavati čisto ločeno od ostalih, s povsem enako odgovornostjo. Drugo je to ali ga mi zdaj, po dveh, previjamo bolj z levo, zaradi večletne prakse.

Tri, štiri otroke, ja, saj bi shendlala, seveda, da bi. Ampak, KAKO dobro bi ob tem hendlala mojo Ta Velko, ki me sedaj najbolj potrebuje, kako dobro bi hendlala Malega, ko pa mi že teh nekaj ur ni dovolj (in teh ni tako malo), ki jih imam vsak dan z njim na voljo za stiskanje, in kako bi hendlala naju z mojim Bikom, s katerim skušava biti vzor in trden steber najinima driskicama … in pa kako bi, konec koncev, hendlala sebe? Odgovor na vse te – KAKO? zame in za mojo obstoječo malo, no, ravno prav veliko ekipo, enostavno ni dovolj dober, da bi tvegala.

Moj komentar (ne nasvet), brez nagibanja v eno ali drugo stran, bi bil ta, da je najverjetneje, ne glede na status, razloge, pluse in minuse, najbolj pomembno, da se vprašamo ravno to – kako bom oziroma kako bova hendlala otroka ali otroke, ki so že z nama, kako sebe in kako naju oba. Če je odgovor na to dokaj realen, objektiven (četudi objektivnost v starševstvu ne obstaja) in ZATE zadovoljiv, potem je, predvidevam, vse okej. Tisti Bomo Že Nekako pa, glede na to, da gre za življenja v naših rokah, naj bo v rezervi kot res zadnja možna opcija.  

 

#umsfiltrombrezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...