ČRN MINI

#SANJAM

0

Nekatere stvari v življenju so ponavljajoča stalnica in so zato na nek način pomirjajoče, ker so tam za ziher, tudi če so dolgočasno predvidljive ali slabe. Recimo postrežba v Čolnarni – ta je ena taka stalnica, ki res nikoli ne razočara – vedno je enako katastrofalna, porazna in nasploh slaba v vseh pogledih, če ji napopam zelo milo etiketo. In tako nekateri ljudje, med katere, očitno, sodim tudi jaz sama, počnemo znova in znova iste napake, pričakujemo pa drugačne oziroma celo boljše rezultate. Lahko bi bila bolj pametna pri svojih enainštiridesetih.

V marsičem sem sicer že mnogo pametnejša in modrejša, ja, kljub felerjem.

Več ne verjamem besedam – tega se ne da, tega ne morem, to ne gre, stoj mirno, vljudno in v ravni vrsti, pozorno poslušaj in govori tišje (ali raje sploh ne), kot to počne velika večina. 

Drugače ne gre, drugače se ne da in temu podobni glasovi z vseh strani so odzvanjali v moji glavi že od nekdaj, vse do nedavnega, ko sem ugotovila, da je najstrožji in najbolj kritičen glas, ki mi je prišepetaval, da nekaj ne morem in ne zmorem in da se nekaj ne res ne da le tisti – moj lastni.

Sram in strah, strah in sram, vsakič v drugem vrstnem redu sta nastopala kot največja priučena (nikakor ne prirojena) prepotentna nastopača in zastrupljevalca,  ki sta bila kriva za moje spanje, neaktivnost ali neodločnost, ki sem jo, povsem nepravično, pripisovala mojemu astrološkemu znamenju. Kaj bo kdo rekel in kaj si bo kdo mislil sta delovala skladno in v paru kot moja največja sovražnika, ki sta od nekdaj pumpala in hranila moj umski hendikep.

Se mi zdi, da sem se strahu in sramu, v veliki meri, znebila. Še dobro. Res si ne bi želela, da bi mi bilo enkrat žal, ker si nisem upala in ker nikoli nisem padala na zadnjico, se stokrat pobrala in ponovno poskušala. Moje male driskice, ki me fizično in mentalno okupirajo kar 24/7, so mi sicer res odvzele večino svobode za egoistično razvijanje in sebično ustvarjanje, ampak so mi po drugi strani podarile nekakšen neverjeten zagon in neutrudljivo borbenost, da sem se lotila stvari na novo in zelo po svoje.

Moji minusi in pomanjkljivosti se mi danes, kar naenkrat, ne zdijo več tako zelo slabi. To, da sem preveč občutljiva, precej trmoglava in neučakana sem mogoče končno celo sprejela kot tisti ta dober del mene in sem jih obrnila v svoj prid. In zato si zdaj sanje upam sanjati tudi popolnoma zbujena (ne okajena) in na glas.

Sanjam, kako bom v službo hodila vse dokler bom umsko in fizično lahko in ne bom, vsa naveličena in ožeta, štela ure in minute do penzije.

Sanjam, da bom enkrat počela izključno samo to, kar (meni) nekaj pomeni, da bom zaprašena in tudi neprespana, če bo treba – ampak zadovoljna, samosvoja in svoja, v vseh pogledih.

Sanjam, da bom po tem, ko bom zjutraj oddala moje male driskice v vrtec in šolo, v bližnji kavarni spila svojo drugo jutranjo kavo in bom v miru prebirala aktualne arhivirane članke, moje najljubše kolumne ali naslednje poglavje v knjigi, ki jo bom nosila v svoji akatelier veliki črni torbi, skupaj s črnim usnjenim rokovnikom, kjer zapisujem in rišem nove zamisli, skupaj z lepim metrom, skupaj s koščkom šmirgl papira, skupaj z najnovejšo in najbolj črno maskaro.

Sanjam, kako bova z Ano prevažali hlodovino v najinem sanjskem pick-up-u in se od ponedeljka do petka smejali do solz in do lulanja kot pravi ponosni gospodarici svojega časa, odločitev in misli.

Sanjam, kako se bom peljala na sestanke v črnem miniju. Ko sem kakšno leto nazaj videla prijateljico iz otroštva (danes uspešno lastnico verige bistrojev), kako je šibala mimo mene v takem črnem in ravno prav majhnem lepotcu, mi je v glavi kar zacvililo – tako bom nekoč šibala jaz, sem si prisegla. Črn mini bo enkrat moj in bo simboliziral moj največji približek k popolni svobodi, sem si rekla.

Sanjam, kako bom imela dovolj časa za počitek, za bolniško, za dolg dopust, za moji dve mali driskici in za celodnevno mečkanje pod kovtrom. Brez slabe vesti.

Sanjam, da bom …

Eeej, tako vendar ne gre. Tega se ne da. Stoj v vrsti. Čakaj. Poslušaj. Mirno. Vljudno. Molče.

Ampak, aveš, jaz kar sanjam (zbujena), kako se peljem …

 

#ihaveadream #sfiltrom #brezcukra

Nalagam, počakaj...