VRHUNCI 2
Večkrat se rada pretvarjam, da sem turist v mojem mestu, katerega sicer precej dobro poznam, a se zato, kot turist, ki vse doživlja in vidi prvič, vsakič znova vanj zaljubim. Ko grem tako kdaj sama, ali z njo, ali z njim, vsekakor pa brez mojih malih dveh driskic, posedati po mestnih klopcah, pločnikih in stopnicah je vedno na novo in pa vedno drugače – lepo. In vedno me zagrabi nostalgija poletnih dni, ki me spomnijo, kako sem nekoč, še kot študentka (preden sem postala odrasla v vseh kategorijah, spretna gospodinja, mami dveh driskic, kraljica za štirimi stenami) vsak dan krožila in pohajala po ljubljanskih ulicah in sem bila tako zelo brezskrbna, svobodna in neustrašna s polno glavo pričakovanj ter s konstantno dozo notranjega vznemirjenja od takratnega uživaškega in pa od prihajajočega lepega življenja. In vedno znova se tega rada spomnim in zdi se mi kot da je bilo to včeraj.
Nekaj dni nazaj sem za popolno doživet nostalgičen flashback v stare dobre čase na poti proti staremu mestnemu jedru (in med gonjenjem novega-starega ponija) spet opazila Njega, ki je blizu mojega doma in pa pred svojim (ja, očitno sva soseda) sem in tja nemirno postopal po pločniku in kadil cigareto. Na moji knjižni polici imam zbirko njegovih najboljših kolumn izpred dvajsetih let. Takrat se mi je zdel tako zelo kul tip, čeprav je dajal vtis (in fural imidž) cinika, zoprneža in prepotentneža. No, jaz – zagledani mladič, mu nisem verjela. A bila sem kar-eno-dekle, eno od mnogih, tudi, če bi me slučajno kdaj opazil v množici, kadar sva šla (večkrat) po ulici eden mimo drugega. A me nikdar ni. Srečanje s tem, v bistvu, popolnim neznancem (zoprnežem), je bilo takrat, nekoč, ja, že res dolgo nazaj, mnogokrat in tudi tisti popoldan, nekaj dni nazaj, highlight mojega dneva. In morda še malo naslednjega.
Kako zelo malo je potrebno, da nas nekaj pretrese in da naš obraz prefarba izdajalska rdečica, ki nam lahko dan obrne na glavo, v najboljši – tisti in še naslednji? Ali pa je ravno to zelo malo tako zelo veliko in zato tako zelo težko? Pomanjkanje vznemirjenja je tisto, zaradi česa se nam lahko zdi naš vsakdan brez smisla in vsebine, ker ni ves čas vse tako filmsko. Ne večji avto, ne nova kuhinja, ne druga ženska, ne novi ljubimec, ne še en otrok, ne krajša frizura, ne nova torbica. Nič od tega večinoma zares ne potrebujemo. Ampak, ja, ta vznemirljiv občutek, ki nam jih vsi tile po spisku zraven servirajo – od nenadnega srečanja z neznancem v sosednji ulici (zoprnežem! mah, ziher je) do nove predrage torbice – je tisto po čemur definitivno hrepenimo in česar si želimo. Naj nekaj, karkoli, malce razburka rutino, naj nas zmede in naj vsaj za trenutek pospeši naš zaspan srčni utrip.
Vrhunec, ki nas premakne, je lahko, recimo, že paketek s prispelo novo kuharsko knjigo, ki jo je tako nestrpno čakala. Vrhunec je lahko veselje njenega kužka, ki skače po blatnih lužah. Vrhunec je lahko nov poletni lak na nohtih. Vrhunec je lahko počasno srkanje gintonica ob mestnem vodnjaku v družbi prijateljev. Vrhunec je lahko nedamsko basanje s špageti ob enajstih zvečer. Vrhunec je lahko češnjev paradižnik, ki ga nabereš na svojem vrtu. Vrhunec je lahko kompliment od prodajalke, pa četudi je popolnoma zgrešen. Vrhunec je lahko vonj po tetinih najboljših piškotih in po otroštvu pri njej. Vrhunec je lahko močan objem in moker poljubček od sina. Vrhunec je lahko šopek, ki si ga sama kupiš na tržnici. Vrhunec je lahko stisk hčerine roke, ko me tolaži, da ni treba, da me je strah. Vrhunec je lahko pesem na radiu, ki ti navlaži oči in te spomni na to, kako smo se nekoč razumeli. Vrhunec je lahko svež rogljiček, ki ti ga prinese sodelavka. Vrhunec je lahko prepovedan poljub, ki ti ga ukrade on. Vrhunec je lahko prepovedan nakup še enih poletnih sandalov. Vrhunec je lahko tesen stisk prijateljice, ki ti pravi da bo vse v redu z najbolj preprostim – vse bo okej! Vrhunec je lahko popoldanski ples po dnevni sobi s svojimi driskicami, na Račke in na Metallico. Vrhunec je lahko pitje jutranje kavice z lepim razgledom. Vrhunec je lahko zataknjeno sporočilce za brisalci. Vrhunec so vsekakor najine prepletene noge ob večerih, ko driskici spita – obe. Vrhunec je njegov pogled (in nasmeh), ko mi želi povedati, da je name ponosen. Vrhunec je vsekakor tvoje sporočilo, da se te je moj tekst dotaknil. Vrhunec je lahko nenadno srečanje z neznancem – mah, s tistim zoprnežem.
Najbrž so najbolj vznemirljivi in najmočnejši vrhunci našega vsakdana ravno tisti, ki jih lahko dobimo (skoraj) zastonj. Lepota le-teh (če jo prepoznamo), pa gotovo lahko popravi naš najbolj turoben dan, prežene najbolj zdolgočasene misli in raznese (od toliko lepote) tudi najbolj otopelo in znucano srce.