DELOVNO DEKLE
Kak mesec pred tem, ko sem se po drugi porodniški vrnila v službo, me je doma zgrabila panika. Zdelo se mi je, da moram tisto sekundo narediti popoln red v omarah in sortirati papirje po fasciklih, da moram nalepiti vse razvite fotografije in pa odstraniti vse nepotrebne in odvečne stvari, ki se kopičijo v prepolnih predalih in skritih kotičkih našega doma. Zdelo se mi je, kot da se iz službe nikdar več ne bom vrnila domov.
Sedaj, leto po tem, ko se vse odvija po ustaljenem urniku in je časa, presenetljivo, dovolj za vse, sem pomirjena. Vsak dan se vračam domov. In ne morem se pritoževati. Pa me kljub temu vsake toliko zagrabi tesnoba, ko začutim, da si želim malo več negotovosti in bi rada pretresla vsakodnevno rutino in bi rada pobegnila od “normalnega” osemurnega delovnika in bi bila spet – svobodna.
Biti svobodnjak se sliši tako zelo romantično in kul; ponočuješ kadar hočeš, delaš kadar hočeš. Ko zjutraj svoje driskice pospremiš v vrtec in šolo, lahko svoj dan nadaljuješ s kavo na petkovšku, zaviješ na tržnico po svežo zelenjavo in se na poti domov nenačrtovano ustaviš na fen frizuri pri Eriki. Kul ljudje si sami kreirajo svoj dan in svoj delovnik in seveda nimajo dolgočasnega in nefleksibilnega delovnega časa, ane?
Kratka (prekratka) in pa redka obdobja med dvema službama, ki sem ju dvakrat preživljala kot svobodnjak, so bila, kljub moji prikriti lenobi, kljub glasnemu upiranju okvirjem, togim urnikom, ki mi jih postavljajo drugi in nalogam, ki jih tudi narekujejo drugi, samo na videz idealna. V praksi se je izkazalo, da je ta širna svoboda, ki sem jo imela na pretek, ena velika optična varka. Mislila sem, da bom lahko počela kar bom hotela, ko bom hotela. Pa nisem. Razen dolgih dopoldanskih kav, ki si jih nikoli več kasneje nisem mogla privoščiti, je moj urnik postal naporen in hektičen – predvsem v psihičnem smislu.
Doma sem bila ves čas na razpolago za vsa gospodinjska opravila, kuhanje zdravih obrokov je postalo samoumevno, pospravljanje prav tako. Za prevzem pošte in paketov sem bila kar zadolžena, poplava v kopalnici in zamašen odtok pa sta kar naenkrat postala moj projekt in moj problem. Ker sem bila pač doma. Za plačano delo, ki bi ga pa morala opraviti, mi je zato mnogokrat zmanjkalo časa. Čeprav sem z leti postala mojstrica v izvajanju vojaške discipline (ko si nečesa želim) in sem se naučila dobro organizirati svoj čas, se je dalo (in se še da) šefa v moji glavi z eno besedo preveč hitro zapeljati, omehčati in ga speljati v brezdelje in v celodnevno zabušavanje. Ah, še zlahka.
Kadar mi je pa delati od doma vseeno uspelo, sem se velikokrat počutila osamljeno. Pogrešala sem jutranje kave v službi v naši čajni kuhinji, naše pogovore o neprespani noči zaradi hčerinega kašlja, skupinsko prenašanje PMS-ov, razglabljanje o včerajšnji družinski drami, izmenjavanje hitrih receptov in mama vzgojnih hormonsko neobjektivnih nasvetov. Doma tega ni.
Doma je tvoje družabno življenje omejeno na tisto na ekrančku pametnega telefona. Doma si sicer lahko v njegovi udobni razvlečeni majici, lahko si cel dan brez maskare, lahko se celo ne umiješ. Ampak, doma nihče ne vidi tvojega novega kombinezona, nihče ne vidi, da ima tvoja blond frizura prekleto dober dan, in pa najhuje od vsega – nihče ne vidi in ne gleda kako delaš. In zato izpade – kot da se nove macove sence in vse marljivo natipkane vrstice sploh nikoli niso zgodile. Pa so se, pa so se!
V teh kratkih izletih v moje svobodnjaštvo sem razvila posebno empatijo do vseh gospodinj tega sveta. To, da te nihče ne opazuje medtem ko vneto drgneš štedilnik do visokega sijaja, to je prekleto težko. To, da pa imaš doma še službo, ker si ta Srečnež! in delaš od doma, se mi zdi pa še težje. Gospodinjstvo ti, kljub temu, da si doma, v resnici, tudi “v službi” nikakor ne uide. Dokončan prevod do sedmih zjutraj je tvoj problem. Umazani kristalni kozarci od večera prej so pa še kako tudi – tvoj problem.
Kakorkoli so klasične službe od osmih do štirih (v mojem primeru od sedmih do treh) in lastna pisarna nekaj o čemur nikdar nisem sanjala, saj me oboje asocira na največji dolgčas, razen, ko imam, seveda, v mislih Working girl in Melanie Griffith in podložena ramena in natupirane frizure iz osemdesetih, si mislim, da sem najbrž v preveliki meri takšna oseba, ki rada nekam pripada (če se pri tem, seveda, ne počutim, da me nekdo poseduje) in da pa vseeno ni tako slabo, ko lahko pustiš papirje, maile, roke, sestanke in za njih vezane probleme nekje v pisarni s trpežno difenbahijo, daleč stran od svojega doma.
Pa vseeno me vsaj enkrat letno zagrabi tesnoba …