Vedno, ko sem na dopustu, sploh pa na kakem dalmatinskem otoku, kot sem sedaj (najbrž moji dalmatinski geni takrat zaplešejo), se uspem precej oddaljiti od ustaljenega zaciklanega vsakdana in zato svoje življenje vidim iz popolnoma drugačne perspektive. Ne slabše in ne bolje, ampak bolj preprosto, bolj jasno in čisto.
Veliko mojih pomembnih odločitev sem sprejela in zapečatila ravno na dopustu in vedno, brez izjeme, so se le-te izkazale za najboljše. Med plavanjem na Mljetu sem se, recimo, v tistem hipu neodgovorno odločila, da bom v službi dala odpoved in to sem tudi izpeljala, takoj ko sem se vrnila nazaj. In nikoli kasneje mi ni bilo žal.
Ampak, ko sem bila še brez malih driskic, je bilo, seveda, to precej lahko in pa dovoljeno, ker sem bila odgovorna samo zase. In zato sem takrat lahko zlahka (in čez noč) dala odpoved, in se lažje podajala v novo zastavljene (riskantne) projekte, in me ni, kljub negotovi prihodnosti, tako skrbelo, kako bom in kako bova, in sem lahko, brez slabe vesti, pogumno korakala v neznano. Saj bom že nekako! In vedno sem res – uspevala tako.
Poskušam se spomniti, kaj za vraga sem nekoč počela z vsem prostim časom, ki ga sedaj tako zelo potrebujem? Okej, saj vem. Jaz sem bila študentka še v tistih zlatih časih, ko smo na bone jedli, pili, kadili, uživali in luftirali, kar se po prvi redni službi in po prvi redni (in precej bedni) plači, v tej dozi, nikdar več ni zgodilo. Pa vseeno. Res škoda, da nisem med dopoldansko in popoldansko neskončno kavo ob Ljubljanici zapisala vseh še nenapisanih tekstov in knjig, ter izpeljala vsaj nekaj projektov, ki se mi še danes motajo po glavi in mi ne dajo miru.
Morda bi mi bilo lažje, če bi si končno (po osmih letih) priznala, da sem mami in se ne bi poleg kaotičnih urnikov, lotevala usklajevanja mene – mame, ki bere etikete na prehranskih izdelkih in non-stop tala navodila in mene – sebe od prej, ki dela kar hoče, kadar hoče in to brez upoštevanja pravil in z ignoranco do drobnega hinavskega tiska. To, da mame želimo biti mešanke sebe od prej in sebe od sedaj, vse še toliko bolj zakomplicira. Zakaj je to tako težko?
Težko je zato, ker nas večina ne pristaja na to, da zato, ker smo zdaj mame, ne bi še naprej razvijale svojih idej in potencialov (ker je biti doma, gospodinjiti in biti “samo” mama, no, vsaj zame, še toliko bolj naporno), ampak hkrati nikakor ne pristajamo na to, da bi zaradi služb, projektov in hobijev zamujale skupne popoldneve in večernje rituale s svojimi malimi driskicami.
Težko je zato, ker je naporno usklajevati in pa zbrano in fokusirano početi toliko različnih (svojih) stvari, če te vsako jutro iz postelje katapultira otroški jok in sleherni dan začenjaš brezglavo – brez hrane, vode, lulanja in umivanja in z omotico, kot da te je nekdo s ponvijo po glavi. In vikendi, seveda, so redko ta zlata izjema.
Težko je, ker se na sestanke pripravljamo v avtih, ker na maile odgovarjamo ponoči (in pred zoro), takšne in drugačne tekste pa sestavljamo in zapisujemo po čakalnicah in v predolgih vrstah, saj nismo pripravljene žrtvovati popoldanskega časa ter našo pozornost za karkoli (in redko tudi za kogarkoli) drugega kot za naše male driskice. Pa četudi so velikokrat nemogoče in naporne. Ampak so naše.
Včasih sem res fouš moškim, ki se s tovrstnimi ženskimi dilemami in notranjimi nevrotičnimi borbami sploh ne ukvarjajo. Pa to ne zato, ker, za razliko od nas, oni niso nagnjeni k dramatiziranju in histeriziranju. Razmišljam, če je njihova perspektiva na življenje vedno takšna, kot moja z južnega dopusta – preprosta, jasna in čista. Morda.
Ker pa imava z Ano od danes naprej vsak dan na urniku polurno plavanje, močno upam, da bodo morje, uživaški in pa sproščen ritem našega skupnega počitnikovanja, najini ženski superwomen blond glavi napolnili z novo energijo ter s čisto in jasno vizijo. In kdo ve kaj vse bo iz tega nastalo.