VESELI IZGORELI
Vesel prihajajoč božič vsem, ki vanj verjamete in ga praznujete, vsem tistim, ki vanj ne verjamete, ampak ga vseeno praznujete (večina?) in pa lepe počitnice vsem ostalim, ki se ne najdete v nobeni od teh dveh kategorij.
Zdi se mi, da letos še posebej vsi tako nestrpno pričakujemo božič in to sploh ne toliko zaradi druženja s taščami in tetkami in tudi ne zaradi filanja s hrano, niti ne zaradi daril, ki se delijo po merilu pridnosti in niti ne zaradi česarkoli podobnega, klasično božičnega, ampak zato, ker si želimo, da nas nekaj končno preseka, da ustavi naš krvni obtok, nam zbalansira pristisk, popravi diagnozo in dokončno umiri naš dih in prehiter srčni utrip, brez bromazepama.
December je res lep. A ni škoda, da bi si ga pokvarili z nadležnim bronhitičnim kašljem?
Tudi, če si sami nismo želeli nakopati toliko vsega, se včasih znajdemo nekje, kjer si ne želimo in niti ne vemo kako za vraga smo do sem sploh prišli. Z raketo? To se mi je nekoč pogosto dogajalo, samo v drugih kontekstih, ko sem se, recimo, neredko znašla (in še danes ne vem kako) na žurih v drugem kraju, v drugi državi, na neznanem planetu … aha, ja, z raketo.
Danes se pogosteje znajdem v nemogočih situacijah iz katerih nikakor ne znam uiti – v konstantni stiski s časom, v slabih poceni scenarijih, v hektičnem urniku ali po domače – velikokrat se znajdem v največjem dreku in se čudim zakaj. Namreč, v mojem DNK-ju je zapisano, da mora moj dan vsebovati vsega po malem zato, da lahko ohranjam ravnovesje duha, ki ga kot tehtnica potrebujem kot sàmo dihanje za življenje, zato res težko in tudi nerada karkoli od začrtanega izpustim – topel in lep dom, dinamična služba, najlepši in najboljši prijatelji, nenehno vznemirjenje in konstanten občutek zaljubljenosti v karkoli. To definitivno ni tako enostavno doseči in vzdrževati.
Pogosto mi kdo reče – kako vse zmoreš?! Ne bom zdaj guglala ali je bil to on, ampak mislim, da je bil res Michelangelo ta, ki je rekel nekaj v smislu »če bi vedeli, koliko truda sem v to vložil, me ne bi imeli za genija«. Veliko truda gre v to, da vse zmorem, ko zmorem, če zmorem in tudi ko ne zmorem. Ampak multitasking že zdavnaj ni več nekaj s čimer bi se lahko hvalisali, kot sva se zadnjič strinjali z Doris. To, da hendlaš preveč stvari hkrati je danes že demode. In vsi vemo, da večopravilnost niti ne povečuje delovne storilnosti, kot smo si to domišljali in da je to zgolj mit in laž, ki smo jo zdaj končno razkrinkali. In še dobro, da smo jo.
Moja osemletnica me je danes vprašala zakaj počnem toliko stvari – zakaj hodim v navadno službo (kjer počnem nekaj, kar se ji zdi, seveda, skrajno dolgočasno), zakaj ob tem delam še štore in pišem. Zakaj ne počnem raje eno stvar, nekaj zabavnega, recimo, zakaj nisem prodajalka v trgovini za živali, kjer bi, po njeno, cel dan samo uživala. Aha. Kjer bi SAMO UŽIVALA … mi je odzvanjalo v glavi. Sliši se preprosto. Ampak moja osemletnica ne ve, da se pri nas odraslih bolečina in užitek velikokrat med seboj prepletata in ne moreta eden brez drugega, nekako tako, kot je to pri jogi?
Rada imam jogo.
In ker poleg tega zaenkrat še ne sanjarim o prodajanju pasje dehidrirane hrane, kjer bi samo uživala, kot si to predstavlja ona, in ker, kljub občasnim prepletanjem s to pekočo neznosno bolečino, v vsem svojem delu uživam in še nisem izgubila zdravega razuma in kompasa (kar upam, da bodo prijatelji potrdili), in ker po drugi strani na skrivaj prebiram članke na temo burnouta in se včasih sprašujem ali imam morda tudi jaz katerega od naštetih modernih simptomov, je najbrž kar pravi trenutek, da svoje urnike vseeno malce razrahljam, doma pa spustim standarde reda in čistoče. Aja, ne, to slednje sem odkljukala že zdavnaj, kakih osem let nazaj. In še dobro.
Raketa.
Naj bo lepo, toplo, dišeče, zdravo in veselo, ne izgorelo … ja, kar celo leto!