TO NI TEKST O PRAZNIČNEM DUNAJU

0

Saj ne morem verjeti, da bom spet rekla, da se je že začela praznična evforija. Ker sem v preteklih dneh obiskala Dunaj, sem bila definitivno že allin v božičkih, jelenčkih in v nepogrešljivem LesKrismasAjGevjuMahat. Poleg tega je moja sodelavka, s katero si že leta delim pisarno, povsem mahnjena na decembrsko vzdušje in mi zato že dolgo ni nič tujega in nenavadnega, da se barvna shema novoletne smreke, darilnega papirja, bunkic, lučk in ročno izdelanih čestitk skrbno načrtuje že v začetku novembra ali pa še raje konec oktobra, kot bi me ona zagotovo popravila.

Melodije, kjer so obvezna spremljava kraguljčki in voščena Maraja, kičasti (a ljubki) uhančki v obliki novoletnih okraskov in simpatičen štrikan pulover z zimsko tematiko (ki se ga še Mark Darcy ne bi tako zelo sramoval) je nekaj, kar je že novembra redno na dnevnem pred-decembrskem pisarna programu, kar me vrne sedem let nazaj, ko sem konec oktobra prvič prestopila prag moje službe in sodelavko zalotila pri doživetem poslušanju (in ob petju) božičnih pesmi. Konec oktobra, ponavljam, če ste slučajno izpustili ta podatek. Odštekano se mi je zdelo. Takoj sem vedela, da se bova ujeli. 

Dva ekstrema sta. So ljudje, ki vse več denarja in časa in svojega veselja usmerijo in porabijo za ustvarjanje prazničnega vzdušja, ki ga potem podaljšujejo do februarja in so ljudje, ki jim gredo tovrstni prazniki vse bolj na jetra, ker so povezani z zloglasnim potrošništvom in pa morda še bolj problematično, s preživljanjem časa z družino, kar za mnoge pomeni, da komaj čakajo, da decembrska histerija mine. Stiska, da nimaš dovolj denarja, da bi nekomu podaril malenkost ali nekomu pomagal je nič v primerjavi s stisko, če nimaš s kom jesti božične večerje. Ali pa nimaš želje po tem.

Nekje vmes stojim jaz, ki sem za razsipavanje vse manj zainteresirana, mi pa ustvarjanje lepega vzdušja v mojem ljubem domu pomeni veliko, kar največ. Božični čas iz mojega otroštva je zame še vedno topel in srečen spomin, tudi če se ostale dni nismo razumeli. Najbrž je okoli božiča nekaj magičnega v zraku, kar razplete, vsaj za krajši čas, tudi najbolj zapletene odnose.

Vsekakor mi je zato tudi tokratno prezgodnje praznično dunajsko vzdušje prijalo pa čeprav smo sredi novembra. Več se ne čudim prav ničemur. Plavamo v oktobru, nadležne komarje podimo v novembru. Zato nisem presenečena, ko sredi novembra jaz in moj Bik opazujeva prižig lučk pred dunajskim hotelom in obenem na široko diskutirava o idejah za letošnji novoletni jedilnik. Morda je bil za tolikšno veselje vseeno zaslužen najin skrbno načrtovan pobeg od otrok (ne pa napeljane praznične lučke), ki ga vse pogosteje in vse bolj nujno potrebujeva, da v vsakodnevnem kaosu lahko sploh normalno funkcionirava. 

Ker ne znam, nočem in ne maram pisati tekstov, ki opisujejo mesta in kraje (ki sem jih nekoč, kot vodička, znala na pamet) bom samo rekla, da je res lepo, mah, prav kjerkoli. Če si sam in se lahko ure in ure pogovarjaš kot normalna oseba (ker že nekaj let misliš, da to več nisi), brez svojih luštkanih priveskov, ki ti bingljajo dol z rokava in vratu (in z joške) in brez nenehnega vtikanja in prekinjanja in brez kontinuiranega šumenja v glavi, potem je lepo, res, kjerkoli.

Lepo je, ko te tvoj mož pokliče po imenu (tudi če ljubkovalnem) in ne z Mami!, kot da je on eden od tvojih otrok. Lepo je, ko se lahko sprehajaš v svojem ritmu in se držiš za roke, mirno, usklajeno in samo naravnost, brez tekanja in vijuganja v levo in desno. Lepo je, ko lahko zjutraj spiš in skoraj prespiš hotelski zajtrk. Lepo je, ko se lahko spomniš, kdo sta bila vidva – nekoč.

Pa kaj, če so ti časi že daleč nazaj, ko sva imela ves čas samo za naju dva in sva na metalskem koncertu zdržala brez da bi oba na koncu bolel križ (z močno željo po asani otroka tam sredi koncertne hale). Pa kaj potem, če naju bolijo noge (in pečejo podplati), ker predolgo stoje pijeva pivo in se ob tem s pozabljenimi žurerskimi anekdotami zabavava in spominjava časa imenovanega Svoboda Nekoč, ko sva darila “čez mejo” kupovala izključno samo zase in ne večinoma za najina otroka. Tri vrečke od štirih.

Pa kaj potem, če je Dunaj čudovit, midva pa uživava v pogovoru in tišini (brez otroškega vriskanja in ropotanja cimre centrifuge) v prekrasnem ambientu najinega hotela in naju zato pretirano ne zanima premik iz ravno prav zatemnjenega hotelskega bara, iz lepih in udobnih stolov Arneja Jacobsena in ne odmik od mojega dragocenega (in dragega) gintonica in njegovega elegantno postreženega piva. Lepo je, da se takrat (ker to redko) ustavi čas.

A Dunaj, kakšen je? Krasen!

 

#havingthetimeofmylife #thankyouuniverse #umsfiltrom #urbanamama

Nalagam, počakaj...