RAZUM S POPUSTOM II

#ČRNIPETEK

0
Poskušam si predstavljati svoje življenje brez lepih stvari, brez lepih ljudi, brez lepih filmov,  brez lepih tekstov, brez lepih slik in fotografij, brez obremenjenosti z zunanjim videzom, brez obremenjenosti s statusnimi simboli in z okolico, ki že desetletja ni več politično korektna v prikazovanju resničnega in pristnega. Pa mi ne gre. Zagotovo so za mojo senzibilnost do lepega zaslužni prirojena halucinogena substanca v možganih in moje astrološko znamenje, ki po svoji definiciji ljubi – vse lepo. Kaj naj.
 
Ravno zato sem nemalokrat nasedla lepim fotografijam in brezglavo iskala kos oblačila, brez katerega se mi je zdelo, da enostavno ne bom mogla živeti in ki me bo spremenil za vedno (kar sem si v tistem trenutku želela), ker je bil ta kos nečesa samo preprosto – lep. Razumem, da problem nisem jaz, ki sem odraščala z mnogo revnejšimi motnjami, kot jih imajo danes naši “ta mladi”. Moj največji greh in distraktor od dolgočasnega piflanja zgodovine so bili večurno buljenje v MTV, detajlno proučevanje posterjev revije Bravo in občudovanje ovitkov audio kaset. No, če pomislim, za tiste čase teh distraktorjev niti ni bilo tako malo.
 
Pa vseeno razumem, da je mnogo večji problem vpliv okolja in prebrisanega marketinga v današnjem času, kot je bil to prej, saj s svojim očitnim zavajanjem in triki vsi tile prikazujejo pravljico in ne naše resnično življenje. In tudi če mislite, da ste imuni na lepe zgodbe iz bleščečih reklam, vas bodo enkrat že prepričale, da brez nečesa pa res ne morete živeti, četudi potem To Nekaj Brez Česa Ne Moreš stoji v kotu in se leta praši. #orbitrek
 
Tovrstne laži in prevare so bile od nekdaj del socialnih odnosov in del iger, samo da se v času lova in nabiralništva niso imenovale marketinške, zato ne mislim, da je prepoved in ukinitev spremljanja olepšanih življenj na različnih platformah (ta platformica je, Vesna, zate), ki nikoli niti niso trdile, da je njihova funkcija didaktično-pedagoška, najbolj posrečena rešitev za “pravilno” vzgojo naših otrok in nas samih. Odgovornosti za našo zmedeno samopodobo, za našo anksioznost in obupavanje nad svojim življenjem, tudi, če bi nam to kdaj prav prišlo, pač ne moremo prevaliti na Systroma in Kriegerja. Večino vzgoje se dogaja (ali se je zgodilo) drugje.
 

Ko se približujemo privlačnim popustom in zloglasnemu zahodnjaškemu črnemu petku kar poblaznimo. Klik. V košarico. Zakaj sploh toliko nakupujemo in kako to, da nam kupljene stvari dajejo toliko notranjega vznemirjenja in nam lahko popravijo dan in trenutno diagnozo, če so to – samo stvari. Morda zato, ker nismo ves čas tako ljubljeni in zaljubljeni in priljubljeni in dobre volje in izpopolnjeni in zadovoljni in v stanju zena in si ravno zato nekaj želimo od zunaj in zato klikamo in namesto izvajanja meditacije in jemanja antidepresivov manično kupujemo To Nekaj Brez Česa Ne Moremo in s tem rešujemo nerešene probleme in tekmujemo z Imeldo Marcos in polnimo predale z nepotrebnimi stvarmi na katere pozabimo tisti trenutek, ko jih, nekatere še z etiketo, zapremo v prepolno omaro. Nič novega.

Mogoče ravno zato ženske kupljenim stvarem rade vdahnemo dušo in jih s tem na nek način naredimo žive in večne in jih pospravimo v trajen in lep spomin, tudi če jih ne uporabljamo. Če ne drugega zato, da njihov nakup opravičimo. Za nas je nakupovanje, tako hrane kot oblek in drugih lepih stvari, neke vrste avantura. Ni vedno pametna in ni zmeraj racionalna, je pa zato vedno vznemirljiva, kar velja tudi zame, ki nisem tipična ženska zapravljivka in me večino leta utripajoči napisi s – 50% in potegani izdelki ne ganejo. Nakupujem vse manj in vse bolj poredko. 

Zadnjič mi je prijateljica dala misliti, da morda ni vse tako, kot se mi dozdeva, da moj rahel prezir do potrošništva le ni tolikšen kot bi si jaz želela. Namreč. Objavila je posnetek svoje obsedenosti zavidljive zbirke planerjev – lepih, novih in nepopisanih. Zamislila sem se nad svojimi malimi obsesijami, med katerimi je definitivno tudi kupovanje planerjev (lep, lepši, najlepši), pa kupovanje lakov za nohte, lepih prtičkov (katerih manično kupčkanje sem omejila, ker se jih ne reciklira!), pa šalčk za kavo, likalnikov (in sploh ne likam, od treh sem, hvalabogu, dva podarila), sesalcev (enega podarila, ostala Samo še dva), in pa kupovanje regeneratorjev za lase, negovalnih balzamov za ustnice, kuhinjskih krp, predpasnikov, lepih praznih škatel in seveda – (spet) nove božične dekoracije.

Ah, ja. Samo da (mi) bo lepo.

 

 

#črnipetek #šoping #malonoramalozmešana #urbanamama

Nalagam, počakaj...