NOSEČI SMO. RODILI SMO.

0

“Spet smo noseči” mi je rekel prijatelj, ki sem ga srečala, ko sva se skupaj skrivala pod streho pred prvimi hladnimi kapljami dežja. Novembrski mraz mi je prvič letos segel do kosti, glasen promet pa malce delal uslugo, da sem bolj površno lahko sledila spet.smo.noseči pogovoru. Ob teh zoprnih dneh, ki se stemnijo že ko se vračam iz službe, vrtca in šole, se vedno zahvalim tistemu nekomu-genialcu, ki je izumil pašto, mehko kuhana jajčka, topli kruhek in maslo brez katerih mi, emocionalni jedci, zime zagotovo ne bi preživeli. In še marsičesa drugega.

Že nekaj let je izražanje na način noseči smo in rodili smo zelo razširjeno. Ni pa po drugi strani tako razširjeno, da bi ženske veselo razglašale dobili smo Pulitzerja, če ga je dobil mož in ne ona. Hm. Saj ne, da se mi ne zdi lepo, da so moški že pri govoru končno začeli poudarjati enakopravnost in solidarnost in da na glas izražajo svojo angažiranost in podporo svoji dragi v ključnih skupnih življenjskih prelomnicah, kot sta to definitivno nosečnost in rojstvo njunega otroka pri tem pa svojo možatost, ego in primitiven zastarel šovinističen jaz, za ta čas, če ne drugega, potisnejo v ozadje. Ravno nasprotno. Navdušena sem, da se moški postavljajo v moško glavno vlogo kolikor je to le mogoče in niso več le v vlogi statista, ki nosi vrečke iz trgovine in ki po navodilu režiserke drži pudrasto torbico medtem ko ona, superwoman, na pol v zraku, sredi mestnega parka s tremi rokami in z veščino Tarantinovih glavnih junakov (ki so pretežno fantazijski) previja kričečega pokakanega otroka.

Super je, da so sodobni moški vsaj delno prevzeli vloge nas žensk, mam in gospodinj, ki so ogrozile njihov, v zgodovini prigaran, status in so končno sprejeli (ali pa so se pač sprijaznili), da se je percepcija enega in drugega spola, ter razdelitve moških in ženskih opravil spremenila in se tako trudijo, vsak na svoj možat (junaški) način, sprejeti to dejstvo kot današnji – a must.

Lepo je, da se trudijo prevzeti nase vsaj en del sizifovega gospodinjstva in sladkih tegob starševstva, tudi, če to pomeni bolj boleč hrbet in še bolj sive lase. Večinoma pa, če smo realni, tega še vedno ne počnejo prostovoljno, ampak po naročilu in navodilih okolice, slik in reklam, kjer očki z nasmeškom likajo in sesajo (kar Tarantinove junake dela vse manj fantazijske) in pa vseh vzpodbudnih opomnikih njegove drage, ki mu vsake toliko obnovi, kako njeni prijateljici, aveš, mož pomaga pri perilu, drugi pomaga pri kuhanju, tretji pri sortiranju in odnašanju smeti, četrti pri čiščenju kopalnice, peti pri …

Nekoč, ko so bile vloge strogo porazdeljene, smo moške pustili, da so si po službi v miru odpočili, ženske pa smo jih v tišini servisirale. Ukvarjanje z otroci je prišlo tam nekje po drugem, tretjem letu in še to v okrnjeni obliki. Ko so očetje počivali, brali Delo ali gledali poročila, se jih praviloma ni motilo. Starejšim generacijam še danes ta nova zmešana situacija (ko fotri previjajo in ja CELO drgnejo kuhinjska tla) ni povsem jasna in ne najbolj normalna.

Spomnim se, kako je bila tašča od neke prijateljice vsak dan zelo zaskrbljena zaradi njenega sina, ker je “on ponoči vstajal in za dojenčka tudi po trikrat na noč pripravljal mlečno formulo”. O tem je govorila s takimi grimasami in zgroženim tonom kot da njenega sina zlorabljajo in kot da je to njegovo nočno vstajanje (za njegovega otroka, ne za sosedovega, daserazumemo) osmo svetovno čudo. Najmanj za v Guinnessa.

Še sama sem velikokrat sebe postavljala v vlogo herojinje, ki ne potrebuje Njega ob sebi na vseh pregledih, ultrazvokih in ne na zoprnih posegih in sem zaradi tega večinoma (po svoji izbiri) na neudobnih klopcah v morečih čakalnicah sedela sama. Nočna in zgodnja jutranja vstajanja so se mi prav tako zdela nekaj, kar bom že sama uredila. Bom že sama nosila, previjala, tolažila, … dojila pa tako in tako. Non-stop. Dan in noč. Noč in dan.

Enkrat mi je prijateljica (superwoman) priznala, da ji res ni bilo fajn, ko je šla na en neprijeten poseg sama. Bilo mi je zelo hudo zanjo in pa žal, da sem vedno tako na glas protestirala in se nervozno čudila in komentirala “zakaj nekatere ženske ves čas morajo nekoga držati za roko!”. Me tega, vendar, ne potrebujemo. Tista roka bi ji takrat še kako prijala …

Po treh nosečnostih, dveh porodih, osmih letih materinstva in ob Njem, ki pri vsem sodeluje in pomaga in me takrat, ko to jaz dovolim, drži in stiska za roko, bi rekla, da vseeno nisem navdušena nad priljubljenim noseči smo in rodili smo. Mogoče sta zadnja nosečnost in porod mojega sina še preblizu, da bi tovrstne sintagme, ki gredo btw mnogim celo na bruhanje, tolerirala in jih ne bi vsakič doživljala kot škripanje nohtov po stari šolski tabli. Saj veš, tisti zvok, ki skomina.

Kakorkoli se moški trudijo in so nam v podporo z dejanji in z besedami noseči smo, rodili smo (pa naj jim bo) je dejstvo, da me SAME nosimo otroka, naše telo samo (žal ne v dvojini) preživlja bolečine zoprnih posegov, doživlja vsa nelagodja in čuti strahove in prenaša simptome in bolečino in se bori z raznoraznimi transformacijami telesa in duha, ki nas doletijo. Vse to doživljamo me – same, ne midva in ne mi. In zato ne – nismo noseči in nismo rodili, ampak sem noseča in sem rodila in dojim in previjam in vstajam in kuham in skrbim …

Tisti stisk roke res še kako prija.

 

#materinstvo #umsfiltrombrezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...