STRAH PRED LETENJEM

Prvič sem se peljala z letalom še predno sem stopila v prvi razred in sem zato potovanj po zraku vajena, tako rekoč, od malih nog, pa me kljub temu zadnjih nekaj let (poleg drugih nežnih fobij) vsakič zagrabi resen strah pred letenjem in to v tolikšni meri, da me moja osemletna hči pred vzletom sprašuje ali sem v redu, me miri in stiska za potno roko. Če bi se imela časa ukvarjati z njo in ne z mojim pospešenim dihanjem, bi najbrž opazila, da zraven obrača z očmi in se mi pokroviteljsko smeji. Vsi zvoki in premiki, ki so po mojem strokovnem vedenju o aeronavtiki, neobičajni pri vzletanju, med letom in med kaskaderskim pristajanjem (vedno gre za las, verjemite), zame pomenijo, da smo (edino logično) tik pred letalsko katastrofo. In novo filmsko uspešnico ameriške produkcije. 

 

Samo povem, da bi bilo zaradi nas paranoikov nujno potrebno vpeljati strožja pravila obnašanja na letalu. Med letom se ljudje nikakor ne bi smeli spogledovati, mežikati, delati hitrih kretenj, obračati glave, pokašljevati, nemirno ali še huje – premirno sedeti, kazati znake s prsti, kaj šele z očmi. Če se da, bi bilo najbolje, če ljudje ne bi hodili niti na stranišče. Stevardese bi, po moje, ves čas morale imeti sproščen in umirjen izraz na obrazu. Zen stanje. Vsak sumljiv gib ali zaskrbljen pogled bom sicer jaz podrobno skenirala in ga v moji glavi secirala in si ga razlagala – narobe. Bomba, pokvarjen propeler, ugrabljeno letalo, nevihtno neurje, … 

 

Mislila sem, da bom z leti, z odraslostjo in zrelostjo, sploh pa po štiridesetem (a ni že skrajni cajt?), poleg tega, da bom uporabljala odrasle besede kot so diskrepanca in komitent, vedela kdo sem, kaj sem, kaj hočem in česa nočem in bom posledično bolj umirjena, zbrana, razsodna in razumevajoča in pa od vsega najbolj pomembno, da me ničesar več ne bo strah. Vsi strahovi naj bi do sedaj izginili, puf. Pa niso. Strahovi so vendar osnovni mehanizem za preživetje, ki so sedaj samo dobili novo obliko in pa predvsem drugačno tematiko.

 

Ko sem bila mlajša, sem se bala teme, artikuliranja svojih prestrašenih misli, lastnih introvertiranih čustev ter kakršnega koli izpostavljanja v nepoznanem in tudi poznanem okolju (kdo bi si mislil, ane?). Kasneje, v puberteti, sem se bala zoprnih učiteljev, na faksu zastrašujočih profesorjev in drugih netaktnih in agresivnih ljudi in pa strašljive besedice NE (še najbolj izgovorjene z moje strani).

 

Danes so moji strahovi povsem drugačni. Ni me več strah direktnih ljudi (čeprav se jih spontano izogibam), ni me strah mojih odločitev (tudi če so optimalne samo zame), ni me strah odgovornosti, ni me več strah reči NE. Ta slednja je bila absolutno najtežja od vseh. Poleg že starih udomačenih strahov iz živalskega sveta, ki jih vlečem še iz pamtiveka (velike kobilice, kače, pajki, morski psi, Hitchcockovi ptiči … ti klasični primeri), se vse bolj bojim zdravniških pregledov, klimatskih sprememb, mikroplastike, umetnih barvil, vseh krem in kremic, serumov in gelov, ignorantskih in bedastih ljudi … torej zopet vsega, kar se mi zdi, da je izven moje kontrole, kot je to pilotiranje.

 

Razumem, da so moji strahovi in paranoje, ki so neutemeljeni (kar pa ne velja za večino zgoraj navedenih) v veliki meri priučeni v otroštvu in so povezani s tem, da želim zaščititi sebe in vse, ki jih imam rada. Ampak strah je zahrbten hendikep, ki v večini primerov ne pripomore k ničemur, še najmanj pa k boljšemu jutri. Poleg tega pa so panika, drama in izmišljeni neverjetni scenariji potencialnih nevarnosti (ki pašejo samo v Die hard 5-ko ), za katere si domišljam, da mene in moje najbližje čakajo za vsakim ostrim vogalom, prenaporni in povsem neefektivni. Jih bom morala v prihodnje bolje kontrolirati.

 

Današnji pristanek na prelep prvi oktobrski dan je bil povsem miren. Dobila sem solzne oči, ko so kolesa zadela vzletno pristajalno stezo. Sina sem močno objela in ga poljubila od same sreče, ker smo, hvalabogu – preživeli. Dobro sem pilotirala.