KAKO NEZNOSNA TAŠČA BOM JAZ – OD 1 DO 10?

0

Odnos mama-sin je postal že precej kulten stereotip, kar ena (po)vezana beseda. Mamina ljubezen do sina (ki ga naravnost obožuje) pa je mnogokrat bolestna in posesivna in zato spada v posebno kategorijo najvišjih superiornih emocij. #itsasin

Iz knjig na temo psihologije, ki sem jih nekoč za hobi rada prebirala, vem, da je odnos med mamo in sinom (z obvezno znatno dozo patologije) zelo pomemben, saj odloča o tem, kaj potem kasneje odrasli moški misli o sebi in kaj misli o ženskah nasploh. Odnos moškega in njegove mame je njegov prvi stik z ženskostjo, skozi katerega oblikuje večino svojih kasnejših idealov. Glede na to znano dejstvo me, mamo-enega-sina, najbrž mora skrbeti še kaj več kot samo to, kako se bo moj oboževan (kaj pa drugega) sin enkrat razrešil znamenitega ojdipovega kompleksa. 

Vem, kaj me malce skrbi, a zaenkrat le na zalogo in na daljavo (moj sin je še v plenicah, zato). Skrbi me kaj-za-eno punco (če se držimo “normalne” hetero postavitve), morda bodočo snaho, morda mamo njegovih otrok in mojih naj vnučkov, … kaj-za-eno dekle bo enkrat nekoč moj sin pripeljal domov. Kaj-za-eno?

In kako nemogoča in zoprna tašča bom jaz naši ta mladi, ki jo bo izbral – kako neznosna od 1 do 10? Hm.

Ali bom opazila prah na njenih knjižnih policah in ga predrzno markirala s prstom. Ali bom opazila prazen štedilnik in si ob tem mislila, le kaj jedo moji ubogi vnučki in moj ljubi sin, če na štedilniku ni nič kuhanega, toplega, zdravega. Ali bom zamerila ta mladi, ker me ni povabila na božično kosilo ali pa lej, vsaj na predjed? Ali bom pričakovala svež šopek cvetja vsakič, ko bo prišla na moje fantastično kosilo? Ali bom brez pogojevanja čuvala njene male driskice in moje naj vnučke, brez podrobnega in nenehnega obveščanja, kaj sleherno sekundo počnejo, brez vzdihovanja? Ali bom tiho, če bo zunaj moja vnučka brez kape, ko bo zapihal prvi hladen jesenski vetrc (Vsaj trak naj ji da gor!).

Ali bom vesela, ker je šla ona končno sama na potovanje s svojimi prijateljicami, da se malo spočije od gospodinjstva in vsakodnevnega cirkusa ali bom mislila, da je zato slaba mama mojim vnučkom in še slabša žena mojemu (oboževanemu) sinu, ker – kdo jim bo pa pral, likal, kuhal?! Ali bom popolnoma spoštovala njene odločitve in se ne bom vmešavala v vzgojo (Hja, naši so vedno lepo in mirno sedeli za mizo …). Ali jo bom samo s svojim obstajanjem posredno prisilila, da bo imela še enega otroka (vsaj enega več, še raje pa dva več od mene – njene tašče), ker mi bo s tem hotela dokazati, da zmore več, kot si mislim?

Ali bom dovolila, da ona in on sama izbereta tapete za njun dom, četudi se mi bo zdelo (meni – največjemu estetu daleč naokrog), da pa res nikakor ne pašejo k novi sedežni garnituri. Bom dovolila, da se imata rada, kot se in ju pustila pri miru tudi če se ne? Bom užaljena, če bo moj podarjen vrhunski beštek še isti dan zabrisala v najbolj temen kot podstrešne zaprašene omare? Bom pričakovala, da me vsaj enkrat letno povabi s sabo na družinski dopust? Bom pričakovala, da me na veliko hvali in se mi nenehno prilizuje ali bom (upam!) to prezirala in v štartu zajezila. Ali bom dovolj kul tašča, da ji ne bom pokvarila dneva v trenutku, ko bo zagledala moje ime na ekranu pametnega telefona (pa kaj spet ta hoče?), ampak se me bo morda celo malo razveselila (vem, zdaj pa že pretiravam). Ali bom dovolj liberalna in modra in bom pri njej, sinovi izbranki, sprejemala vse tako-kot-je?

Mogoče res marsikaj v življenju nisem delala kot bi morala, ampak nekaj sem pa gotovo počela zelo prav, da sem si jaz (od vseh!) zaslužila taščo, ki v štirinajstih letih in pol (teh pol ni za zanemarit) nikoli ni počela in ne počne prav nič od običajnega (zgoraj omenjenega), kar se za tašče spodobi (spodobi pravim zato, da jih avtomatsko vse ne katapultiram v kategorijo MINUSI). In jaz nisem tako zelo preprosta in enostavna, če na kratko pojasnim še oteževalne okoliščine.

V njen tašča-DNK in tašča-CV namreč ni zapisano nič od tega, kar se od tašče pričakuje in kako zelo sem ji hvaležna za to. Naj povem, da je raba besede – hvaležna – zame še kako ekskluzivna, ker jo sicer še posebej ne maram. Ni mi všeč njen stil in njena blažena konotacija (ker nisem tako zelo poduhovljena oseba), zato sem precej prepričana, da jo v nobenem od mojih 95 objav (sem se še sama presenetila nad številko) do sedaj nisem uporabila, razen najbrž v sarkastičnem smislu. Ampak v tem tašča-kontekstu (le kdo bi si mislil) je edina prava in najbolj ustrezna. Zato, ja – hvaležna.

Ne vem, če bom jaz enkrat, ko bom tašča, tako vse-sprejemajoča in če bom vse pri svoji bodoči snahi (partnerki mojega oboževanega sina, materi mojih naj vnučkov) odobravala in sprejemala tako-kot-je (kot to velikodušno počne Ona) brez obračanja z očmi, brez odvečnega komentiranja o vzgojno pedagoških metodah pred Njo (ali še huje, za njenim hrbtom) in brez dobronamernih vprašanj z zamrznjenim nasmeškom v stilu “Misliš, da ga ne zebe?” ali “Misliš, da ga ne motijo lasje?”, ker bo imel, recimo, moj vnuček (in njen sin) najdaljši možen frufru in še malo daljše lase in bi ga zato, bognedaj, kar sama, v času mirkanja, odpeljala h frizerju, da ga uredijo in pa končno postrižejo na fanta. Za mojo taščo vem, da ga ne bi. Malo-sem-pa-lahko-važna-in-hvaležna.

Kakšna tašča bom jaz – od 1 do 10? Uf, zelo težko bi se ocenila v naprej. Še dobro, da je scenarij, ko mi bodo pripopali vlogo tašče, nekje daleč v prihodnosti in imam še dovolj časa in pa vse šanse, da posrkam vse modrosti vzhodnjaškega sveta in do takrat postanem spodobna, prijetna, vse-sprejemajoča top tašča za desetko. Ali pa ravno prav senilna.

Na srečo je do tega res še zelo daleč, ker je, aveste, moj mali (oboževan) sinček še v plenicah. Ponoči spi z dudo. Rad opazuje helikopterje pri vzletanju. Vriska, ko je najbolj vesel. Reče Aua, ko se udari in Opa, ko pade. Kliče me Mam. #hvaležna

 

 

#maminsin #taščeinsnahe #umsfiltrombrezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...