Sedaj, ko sem zopet doma, vem kaj sem malce pogrešala – ta dobro vodo iz pipe, mojo posteljo (in dišečo posteljnino) in pa strehe staromeščanskih hiš, ki jih takole s skodelico kave v roki rada občudujem iz svoje kuhinje. Lepo je. Melanholično dober občutek je. Še malo pa bo čas za usnjeno jakno in martinske, ki sem ju pogrešala. Not bom lahko kmalu prestavila štorasto stojalo za perilo in ga do pomladi prestavljala sem in tja po stanovanju.
September. Čeprav je še toplo je sezona najboljših žurov, udobnega kavča, toplih dekic, prepletenih nog, zloudanih serij in filmov uradno odprta. Nekaj vznemirljivega je v zraku. Mesto diši po novih začetkih. Dogodki na prostem se bodo počasi premaknili pod streho, na ulicah pa je prizor vse bolj zabaven in pisan – on v kratkih rokavih in japonkah, ona v jakni in gležnjarjih. Pravi, da jo zebe. Nova jesenska kolekcija.
Moja Mali je šel zopet v vrtec, moja Ta Velka v šolo, jaz pa nazaj v službo. Vsi smo spet lepo vrženi v nefunkcionalne sisteme, zabasane urnike, predolge vrste, popoldanske gneče, trde okvirje, nelogična pravila, plačilne liste in sezname ter v prepolne kurikulume. Ne v svoje, v njihove. Ampak, v vrtec je treba. V šolo je treba. V službo je treba. V vrste, v okvirje, v pravila, v ta butast sistem je treba. Je res treba?
Še dobro, da nam lepe stvari lahko polepšajo čustveno naporne začetke, ki so potem kar nekako lažji. Temu se vedno rada posebej posvetim. Moja Ta Velka je tako v svoj tretji razred ponosno vstopila s torbo znamke “kulska šolska torbica”, ki je polna lepih šolskih potrebščin iz papirnice “nova šolska zgodbica”. Moj Mali dvoletnik je z novimi luškanimi copatki iz trgovinice “mehek copatek”, pogumno (in pa najbolj srčkano) zakorakal k svojim prijateljčkom v svojo vrtčevsko skupinico. S seboj je imel nahrbtnik iz trgovinice “moj prvi mali nahrbtniček”, ki je, moram rečt, zelo zelo praktičen. Takšni nahrbtniki pač so – praktični, al kaj. Vedno se je koristno naučiti nekaj novega. Kajenje je škodljivo. Zemlja je okrogla. September je lep. Nahrbtnik je praktičen. Aha.
Za prvi vrtčevski in šolski dan, tako kot za vse rojstne dneve, vedno kupim novo oblačilce (čeprav sicer prisegam in tudi prakticiram podajanje oblačil od otroka do otroka), ker si pomembne trenutke že od nekdaj zapomnim tudi po tem, kaj je imel kdo oblečeno. Brez veze, morda, ampak tako mi je všeč. Zame je to nekaj najbolj naravnega. Kot lulanje. Recimo vem, kaj sem imela na sebi, ko se je zgodil moj prvi poljub, vem kaj, ko sem prvič v življenju slišala ganse, vem kaj, ko je letalo prebilo zvočni zid, vem kaj, ko sem lezla na Eiffla (visoke pete, pametno, aha), vem kaj sem nosila, ko sem šla rodit (prvič in drugič), kaj na vseh obletnicah, na porokah, na žurih in to ne samo na svojih. Brez razmišljanja lahko naštejem vse oblekice (lepo po vrstnem redu od ena do osem), ki jih je imela moja Ta Velka za vsak svoj rojstni dan in moj Mali za svoj prvi in drugi – svojo prvo laneno srajčko in mornarsko majčko v kateri je preživel večji del svojega poletnega življenja. Prvega in drugega.
Všeč mi je ta sentimentalna povezava lepih (tudi manj lepih) trenutkov z oblačili. Hecno, ampak natančno vem v čem sem jaz prestopila prag na svoj prvi šolski dan, hm, skoraj petintrideset let nazaj. In ker je to zame pomembno (v nekem sentimentalnem smislu) sem zato za prvi vrtčevski in prvi šolski dan obe moji dve driskici oba moja dva sončka oblekla v trgovini “najlepša oblekica”. Ko sem ju prepustila sistemu sem si v najljubšem lokalu “najboljša kavica” solze in šmrkast nos brisala z rozastimi in najbolj mehkimi robčki od Ta Velke znamke “mala solzica” in življenje je postalo v trenutku lepše in lažje. Tako kot je tudi vsak dan bolj dišeče odkar moj Mali – sem že povedala? – kaka v pleničke znamke “dišeča kakica” in odkar ga mažem s kremo znamke “gladka ritkica”. Aha. Ne, ne, ni isto sranje drugo pakovanje. Je razlika, je. Sedaj tako lepo diši, hm, diši po podalpskem svežem vetrcu, madagaskarski vaniliji in bio zeliščnem čajčku. Srčkano. Aha. Zemlja je okrogla.
Kljub prelepim, opojno dišečim, preveč srčkanim (da bi se jim lahko uprli, aneda?) in To Ljudje Morate Nujno Nabavit stvarem, so konci in začetki vedno čustveno naporni in težki, hkrati pa tudi vznemirljivi in lepi. Za čim lepši in lažji začetek sem zato po vrtcu in šoli oba moja sončka peljala v igralnico “vsak dan je lahko zabavica”, za konec pa na najbolj slastno tortico v najboljšo slaščičarno v mestu “zdrava sladkorčica”. In vse je bilo kar naenkrat lepše in lažje. In bolj ljubko in preveč srčkano (da bi se jim lahko uprli, aneda?). Zemlja je okrogla.
Mah, saj vem. Zemlja, v resnici, sploh ni okrogla.
September je lep.
In vse ostalo je marketing.