GOOD VIBES POSLANSTVO
Prej, lahko bi rekla že nekoč, so se ženske po petintridesetem letu lahko malo sprostile, lahko so se starale v miru, lahko so bile malce mlahave, tudi sive in tudi utrujene. To, da z razno raznimi triki, predragimi kremami in zastrašujočimi lepotnimi posegi niti malo ne posežeš v naravni proces (s čimer sicer nemalokrat dosežemo ravno nasprotni učinek) je danes povsem nesprejemljivo. Zrelost, modrost in izkušnje nimajo nobenih šans, ko enkrat na glavi zagledamo svoj prvi sivi las, ki šrtli trmasto zelo po svoje in ko dnevno začnemo opazovati svojo povešeno žalostno veko.
Vse je šlo že tako daleč, da so postale nečloveško oblikovane narisane simetrične obrvi (v redu, tudi jaz bi imela raje obrvi Brooke Shields), pregoste in predolge trepalnice, stripovsko ozek pas in napihnjena zadnjica nekaj, čemur cel svet prikimava in čemur še vedno mase dajejo najvišje komplimente in talajo lajke. Ne vem, kaj je tako privlačnega v tem, da si ves čas disciplinirano na dieti in grickaš surovo korenje, telo pa peglaš in napihuješ na raznoraznih lepotnih tretmajih. Koliko časa ti lahko, po vseh teh dnevnih ritualih, sploh ostane za navadne reči – za prijateljstva v živo, za ločevanje odpadkov, za seks?
V tem začaranem krogu, kjer ni prostora za mlahave nadlahti, sta žalost (ki jo v očeh, kljub vsemu, ne more izbrisati niti nasmešek) in realno življenje (ki morda ni ne vem kaj), nekaj, kar skrivamo in prikrivamo pred drugimi. Tvoja žalost in tvoje navadno življenje pač nista na vrhu lestvice popularnosti, to se ve. Ne glede na to ali smo se v življenju krvavo borili in imamo zato herojske rane, ker smo se burno razhajali s partnerji in prijatelji, preživeli hude padce, prebolevali toksične ljubezni in reševali čudne družinske odnose in smo zato zdaj pametnejši, boljši, notranje nepremagljivi in veliko bolj izkušeni, je vse to zanemarljivo v primerjavi s tem ali sedaj, po vseh teh letih, izgledamo mladostno in srečno ali ne.
Res upam (in verjamem), da gre trend vse bolj v to smer, da bomo vse več guglali how to be a better person in ne how to look younger in da bo vse bolj pomembno (in popularno in lajkano) ali sem jaz v redu človek, ne pa to, kako in koliko časa posvečam glancanju nepravilnih, zgubanih in hrapavih površin na svojem telesu, ki se neuspešno bori proti, žal nepremagljivi, gravitaciji.
Ne, ni se mi kar naenkrat skisalo, sploh pa ne meni, tehtnici, prosim lepo, ki mi je po vseh pravilih in po zvezdah (in genih) forma pomembnejša od vsebine, estetika pa mi ne predstavlja nič manj kot vdihavanje kisika za preživetje. Kljub silnemu prizadevanju do spoštovanja drugačnosti, vseeno še vedno ne razumem objemanja dreves, blaženih skupinskih ritualov (skupinsko dojenje, skupinsko meditiranje, množično padanje v stanje zena …) in blaznih blaženih pogledov in pozitivnih besed, ki jih dobronamerno, to verjamem, ljudje radi stresajo naokrog, ker širijo samo good vibes (za razliko od mene, ki sem do sogovornikov – neznancev, z leti vse bolj zadržana). Kljub temu, da sem še kar tista stara jaz (nič kisanja), ki prisega na vse lepo.lepo.lepo, se z navdušenjem veselim novi, spremenjeni prihodnosti, ki jo s priprtimi očmi zaznavam nekje v daljavi, kjer bo vsebina odločno stopila pred formo, dobro dejanje pa bo potacalo lepo, izkrivljeno fotografijo.
Ko bo enkrat tako bo morda več časa ostalo za vse neizrečene in nenapisane misli ter za tiste nepopite kave s prijatelji. Gotovo bo ostalo tudi več časa za tesno objemanje (ljudi, ne dreves), poljubljanje (malih driskic, njega, njih), za sočutnost, za skrb za druge, za sebe, za izpolnjenje spolnih poželenj, za potlačena čustva in za vajine pozabljene pogovore.
Ni vsak za vse. Jaz sem, recimo, pogrnila kot hči, sem pa bila zato marsikomu dobra in zvesta prijateljica. Ker ja, ni vsak za vse. Verjamem, da, ko bomo vsi manj posvečali pozornost zunanjim potrditvam, čvrsti riti, večslojno nalakiranim nohtom, čemur pač hočete, takrat bomo imeli veliko več časa za uresničitev svojega good vibes poslanstva (in s tem ne mislim šeranja uničene amazonije …), ki bo res nekaj pomenilo oziroma ki bo Nekomu nekaj pomenilo in na katerega bomo lahko zares ponosni. Zase močno upam, da imam še kakega na zalogi. Kakega lepega, se ve.