Ne vem ali so to ta leta ali je za to kriv moj Bik, podvodni ribolovec ali pa so to morda spomini na poletja iz časa mojega otroštva v oddaljeni (in odklopljeni od sveta) otoški ribiški vasici. Ne vem, nekaj od tega je najbrž razlog, zakaj si ne predstavljam glavnega dopusta kjerkoli na kopnem, temveč le daleč od vsega, kar bi me spominjalo na naše vsakdanje življenje v mestu z urejeno javno kanalizacijo.
To, da v bližini ni normalne trgovine. To, da moraš po beli puhasti kruh in krofe (če imaš srečo) s čolnom ali kanujem. To, da si nastanjen tik ob morju in lahko plavaš še predno se dodobra zbudiš in umiješ. To, da si lahko cel dan v kopalkah. To, da je na tvojem dnevnem urniku samo ta fino in prijetno – natikanje rokavčkov gor in dol, branje knjig s prekinitvami, debata kajbomojedli in kdajbomojedli, ubadanje s preveliko sočno lubenico, pripravljanje kumara – paradižnik solat, priprava ognja za žar, dovoljena (in dobrodošla) popoldanska siesta, sol na laseh, sol na koži, sol na trdih brisačah, sol na praskajočih oblačilih in pa odklop od resnega “pravega” gospodinjenja, že skoraj diši na zen in popolno brezdelje. Skoraj. Ker, ko si na dopustu z malimi driskicami, je definicija brezdelja precej deformirana in pa časovno omejena na minute, včasih na sekunde.
In čeprav mi je všeč, da je na dopustu hladilnik nafilan s precej drugačnimi izdelki kot doma in četudi me na dopustu marsikaj ne moti (kar me sicer moti doma), vseeno potrebujem kar nekaj dni, predno se toliko sprostim in odklopim, da me več ne brigajo prezafeclani lasje, pregroba sol na hrbtu in voda prečudnega okusa.
In ko sem tako ponosna nase, da se je po vseh teh letih uvajanja (in odvajanja od mestnih navad) končno in dokončno zgodila renesansa in znam svoje telo in dušo popolnoma prepustiti morju in soncu, da naredijo svojo spa magično terapijo in se tako, stran od kopnega, počutim že malo divje, robinzonsko in kul, takrat mi moja osemletna hči lepo (in večkrat!) pojasni, da nisem niti blizu sproščenemu (po njeno), kaj šele robinzonskemu načinu počitnikovanja, kot si jaz to domišljam.
Ona (zrasla na asfaltu, seveda, pa lej, kot da ne bi) mi da konstantno vedeti (s pokroviteljskim pogledom in tonom), da je moje vrtenje in sprehajanje gor in dol po plaži (kaj šele ležanje na ležalniku) v skrbno izbranih novih kopalkah, daleč od robinzonskega pustolovskega mind-seta in še dlje od tega, da sem popolnoma sproščena in razpuščena, kot bi se, zopet po njeno, to spodobilo.
Ampak, moja preobrazba – od nekoč in do danes – je očitna in velika. Pot do popolne sprostitve izven utrjenih navad ni tako enostavna, zna biti celo zelo naporna, kakorkoli se to sliši paradoksalno. To, da se (toliko) ne bojim več vsega kar leti, leze in plava (tudi namišljenih otoških pošasti) in nimam ves čas fiksne ideje, da gliserji čakajo ravno name, da mi v plitkem odpilijo glavo, je zame vrhunec sproščenosti.
Ampak ne zanjo.
Da bi bila prava pustolovka – po njenih merilih, bi morala nonstop skakati v morje, na glavo, seveda, brez kakršnegakoli slačenja, preoblačenja, brez zavijanja v kaftan ali pareo, brez nošenja japonk in drugih odvečnih dodatkov. Za avanturistično atmosfero bi s kanujem morala veslati na odprto morje, ne pa upokojensko krožiti po zalivu. V pavzi (med borbo s tokovi na odprtem in vojno z vodnimi pištolami) bi morala po morski gladini z masko iskati pauke, nabirati školjke, ter špricati in strašiti ljudi z morskimi kumarami. Z mrežo bi morala loviti girice, jih še žive naseckati na tri dele in jih s soljo in ekstra deviškim jesti kar tako – surove, za desert po večerji. Gekone, kobilice in otoške potepuške mačke bi morala z navdušenjem sprejeti v svoj začasni dom, jim dati imena in jih skrbno hraniti.
Vse to, namreč, počne ona – moj divji mestni otrok, ki bi raje živel na podeželju, še raje pa na zapuščenem otoku, vsekakor pa v tesnem stiku z naravo in ne na asfaltu, kjer je svež kruh v vseh barvah in z vsemi nepogrešljivimi emulgatorji in barvili dostopen od jutra do mraka in to vse dni v tednu, le nekaj korakov od našega doma.
Ah, moj divji mestni otrok. Morda je res, da nama ta najina različnost kdaj pa kdaj zamaje sup pod nogami, ampak, ko pomislim, kaj vse odličnega in pustolovskega ta njena odštekanost v moje življenje prinaša, si mislim – še dobro, da je tako.