MALO ČUDAŠKO. PRIPOROČAM.
Morda se sliši bizarno, ampak zame je bil v zadnjem tednu najlepši družinski večer, ko smo z mojim Bikom, z mojo TaVelko in z malim Levčkom po osmi zvečer polagali kamenčke na grobove naših bližnjih in se ob tem spominjali lepih dogodkov iz preteklosti, za konec pa smo ob avtu jedli prvi pečen jesenski kostanj.
Leta iz ta desete perspektive (in jaz jih vedno obdelam vsaj toliko) kljub obljubljenim čudežnim trikom za večno mladost in kljub vitalnemu počutju zahvaljujoč jogi, vseeno niso samo – številka. Višja je številka, več je zakopanih spominov, ki jim na grob in pod zimzeleno drevo polagamo kamenčke na bližnjem pokopališču, ne več sveč, seveda.
Najbrž je moj občutljiv, pogosto anksiozen in fobičen značaj kriv za to, da ob praznikih, ki kar sami kličejo in brskajo po preteklosti (lepi ali manj lepi), najdem neko udobno zatočišče in v nostalgiji in tej melanholiji čudaško uživam. Iskanje moje identitete se takrat samo še poglobi. Volja za naprej pa se pomnoži.
Vedno sem oboževala malce čudaške scenarije, katarzične drame in globoke pesmi in zato se tudi ljudje, ki niso imeli to vsaj nekaj malo čudaškega v sebi, brez prask in globokih ran, brez čudnih življenjskih zgodb za najdaljšo limonado, kjer so se nizali mladostniški žuri in incidenti, ki nikakor niso za v tole (ali za v katerokoli) objavo, ljudje brez drame, brez kančka tragedije v življenju in brez sledi bolečih padcev na najtrši beton, nikoli niso znašli blizu mene, razen morda po nekem naključju v šolski klopi (v prvi vrsti) ali na kakšni ponesrečeni, prvi in zadnji, kavi.
Najbrž vsem tem (brez bojnih ran) še danes delam krivico. Večno srečen in nasmejan človek brez pota na čelu in brez gub nujno ne sodi v definicijo – prazen in skrajno dolgočasen, ki meni (in svetu) ne more ponuditi nič več od frivolne debate na temo lepega vremena. Pa vseeno. Moji vzorniki (in če dobro pomislim tudi vsi moji prijatelji) so spontano, brez namernega izključevanja, vedno bili ljudje, umetniki, glasbeniki, pisatelji (cel širok spekter je teh, ki jih rada spremljam in berem in poslušam in z njimi pijem neskončne kave, tudi če le v moji bujni domišljiji), ki imajo (meni in svetu) NEKAJ povedati in ki so se na svoji poti vsaj stokrat pobirali s spolzkih tal. In navkljub vsem tem modricam so vse te naše kave, s filtrom in brez cukra, vse drugo kot en dekadenten zamorjen ritual. Ravno nasprotno. Želja izkoristiti vsako lepo minuto je tista, ki vse te kave obda s smehom in toplino – ker smo živi, preprosto.
Kar me še posebej pri vseh teh, meni tako ljubih ljudeh, navdihuje je to, da so njihove liberalne vrednote, širina uma in modrost, ki sicer res mogoče izhajajo iz napornih izkušenj, vedno vzvišeni nad tem, da bi drugim solil pamet, vedno so visoko nad tem, da bi drugim moralizirali (čeprav bi svojo pametjo lahko) in so še višje nad tem, da bi drugim sodili na prvo in na drugo, kaj šele, da bi dejanja od nekoga posploševali. Tega se vsakič od njih znova učim in si piflarsko vse zapisujem in barvno podčrtujem. Priporočam.
Sama sem, v teh enainštiridesetih letih (ki so samo številka? japajade), imela kar nekaj etiket, ki so povsem napačno opisovale mene. Ampak, tega nikomur ne zamerim, saj sem pomanjkanje v čustvenem in fizičnem smislu, zaradi lažjega sprehajanja skozi vsakdan, vedno znala, povsem nehote, mojstrsko prikriti in s tem nekoliko zmesti sogovornika.
V šolskih klopeh, kot tudi kasneje v zbornicah kot predavateljica, sem vedno branila učence, ki so jim učitelji (vedno eni te isti) delali krivico. Nihče ni vedel, da je za to, da jih tako zagovarjam, v resnici “kriva” moja učiteljica iz osnovne, ki je krivico delala meni in mojim sošolcem. In nihče ni vedel, da sem za to, da sem bila v zbornici jasna in glasna, morala zbrati veliko poguma, ki takrat (še) ni bil del mojega prirojenega temperamenta. Diplomirala sem, med drugim zato, ker so profesorji mislili, da sem na predavanja prihajala za zabavo, direktno iz študentskih žurov in metalskih koncertov in da bi bilo bolje, če se za diplomski izpit še malo (še pet rokov več, če sem natančna) pripravljam in se potem, če se že, na izpitu prikažem z malo več resnosti in v spodobnem plisiranem krilcu, ne pa v leder hlačah. Z diplomo sem jim, za moj srečen konec, najbrž želela dokazati nasprotno. Svojo adolescenco sem preživljala ob Ljubljanici, ker sem ob prijateljih in ob zvokih akustične kitare iskala toplino doma, pripadnost in razumevanje. Ne zato, ker bi bila jaz največja žurerka. V zvezah in službah nikoli nisem pristajala na odnos, kjer bi se počutila preveč obvezujoče, ker sem se od nekdaj bala, da bi se me kdorkoli v kakršnem koli odnosu lastil in ne zato, ker bi se tako branila množine v kateri danes živim. Zaradi te silne potrebe, da sem svobodna in svoja, sem vedno vztrajala, da imam, recimo, svoj lasten avto (tudi, če bi ga lahko opisala samo kot vozen), svoj lasten denar (tudi, če skromen, a prislužen s svojim delom) in podobno. Tako sem lahko nove čevlje in nov plašč, ki ju morda nisem potrebovala, skrivala le pred seboj in ne pred nekom drugim.
V vseh vlogah, ki so mi bile do danes dodeljene, se dan za dnem, kot večina, soočam z nihanji, z dvomi, z nešteto vprašanji, z mojo večno negotovostjo in z novimi izzivi, ki jih ne znam vedno spretno reševati, zato si vse manj upam komentirati druge in jih ostro kritizirati, če nisem detajlno obdelala vseh stotih zornih kotov. Zakaj te lasten starš ne razume. Zakaj te tvoj prijatelj ne podpre. Zakaj se nekdo obnaša, kot se. Zakaj nekdo ravna, kot ravna.
Iz večletnih izkušenj, ki vseeno niso le številka, ampak (mi) nekaj pomenijo, vem (in to z gotovostjo), da malo skromnosti, rahel dvom vase, previdnost, obzirnost do drugih in opazovanje sveta okoli sebe iz tolikih perspektiv (ki niso vse zaman, verjemite) na koncu iz tebe in tvoje okolice izvabijo le tisto najboljše. Pri tem ti pa malo čudaškega (nerazumljenega) obnašanja in posledično napačnega etiketiranja sploh nič ne škodi. Kar brez skrbi. Priporočam.