NAŠE MALE REVOLUCIONARKE

0

Moja Ta Velka in njene prijateljice, njene neustrašne sestre, BFF, njene somišljenice, so pri svojih osmih letih veliko bolj revolucionarne od mene pri mojih enainštiridesetih, od tega, kar sem pa kot oseba predstavljala v njihovih letih, pa sploh! Jaz jim rečem kar – naše male revolucionarke.

In to, da se tega svojega širokega bistrega pogleda na svet sploh ne zavedajo, povzdiguje njihovo progresivno svobodno razmišljanje, ki nemalokrat vsebuje sledi tretjega (četrtega?) vala feminizma, še na višji piedestal, saj one ne vedo, kaj je to tržna niša (ki jo s feminizmom redno izkoriščajo zvezdnice), kaj je to sploh feminizem (ob katerem si mnogokrat mašimo ušesa in na veliko zavijamo z očmi), ne sovražijo moške, ne vedo, kaj in kdo so to možače in kdo so nepotešenke in kdo lezbače (kot jih imenujejo), in niti ne kdo so te herojinje, ki so se v preteklosti borile za to, da danes Nekaj šteje moj (ženski) glas, da lahko Sploh artikuliram svoje (ženske) misli, ne pa da Samo mirno sedim in Pridno kvačkam, molče.

Na srečo ima moja Ta Velka svoj genetski zapis, popolnoma drugačen temperament in pa povsem drugačne temelje. Ona, za razliko od mene, odrašča v časih, kjer lahko vsi, ki nam tisti moment pihne v bistvu, na spletu, na ulici in tudi doma za štirimi stenami, govorimo kar hočemo, navijamo za svobodo govora in izražanja, v družinskih diskusijah ne ignoriramo njenega mnenja (ker je osem) in tudi ne mnenja njenega dvoletnega bratca, saj njunemu razmišljanju priznavamo svojo lastno težo in vrednost (tudi, če ju zavoljo vzgoje in reguliranja v kar – se – nama – zdi – prav vedno ne upoštevava, ker to kot odgovorna starša ne smeva in ne moreva). Ampak onadva (dve in osem) definitivno vesta, da njuni mnenji poslušamo in ju slišimo. 

Res, hvala bogu (uporabljeno zgolj kot frazem), da vse naše male driskice odraščajo v času, ko se diskurzi odnosov (do žensk, do moških, do čudnih in drugačnih od tebe) postavljajo povsem na novo, se razvijajo in oblikujejo na novih temeljih in njihove male glave zato niso nafilane z ideali izkrivljenih podob klasičnih Grimmovih pravljic, ki so polne nevidne in na videz benigne simbolike, ki smo ji nekoč v otroštvu nasedali mi, vse dokler se nismo dokopali do najstništva in do sodobnejše literature, ki nas ženske a priori ne postavlja pred šporhet. 

Od pasivnih Sneguljčic, Trnuljčic in Pepelk si še danes nismo povsem opomogli. Poleg tega, da so v vseh teh pravljicah glavne protagonistke prav ženske (anemične lepe princeske, krivične matere in grde zlobne mačehe), očetje pa ali nimajo nobene besede ali so nezainteresirani ali jih pa enostavno sploh ni, pa je sporočilo vseh teh, ne tako neškodljivih in ne tako zelo nedolžnih zgodbic, ravno propaganda mindseta, proti kateremu se danes (in že leta) tako strastno borimo.

Že zdavnaj so out pravljice (ki punčkam hinavsko zlezejo v podzavest in se zabetonirajo do fundamenta), ki nam s svojim manipulativnim sporočilom dopovedujejo, da so tvoja dobrota, ponižnost, pridnost in potrpežljivost vrline, ki bodo enkrat (če boš vztrajala v tišini in z metlo v roki dokler ne crkneš) nagrajene z ljubeznijo in nenadnim upgradom v nek višji sloj (ki se bo najverjetneje zgodil kar čez noč), v družbeno elito, ker te bo, vso milo, neopazno in zaprašeno, pridkano in lepo, rešil princ na belem konju. Potem ne boš več pometala. No, najbrž, da boš, samo tla bodo lepša, si predstavljam.

Zgodbe o Pepelkah, Sneguljčicah in Trnuljčicah nam vsiljujejo idejo in ideal ljubezni na prvi pogled (in do večnosti) in nas učijo, da sta mladost in lepota tako zelo pomembni (najpomembnejši od vsega!), da je stara ali že samo starejša in grša ženska zaradi pomanjkanja tega dvojega zmožna celo ubijati. In ubija. Poleg tega se pa vse mlade, belopolte (bledopolte) in nerealno vitke lepotice v vseh teh zgodbah pridno (kar same od sebe ali pa na ukaz grdih in zlobnih) lotevajo pospravljanja, čiščenja in kuhanja, kot da je izgubljen dar govora, nemoč glasnega protestiranja, ubogljivost, urejenost in marljivost zgledne služkinje dobrim (lepim) in nežnim dušicam zapisano v genetiko. Hvala bogu (frazem) za napredek in hura za spremenjene ideale in razkrinkanje izmišljenih in nedovršenih površnih zgodb o življenju in njegovem hepiendu s princem na belem konju. Saj veste, srečno do konca svojih dni.

Od vsega tega je meni, ki dam veliko na moja poznanstva, prijateljstva in na druženja z ženskami (in na njihova mnenja), še najbolj čudno, kako je mogoče, da se Pepelka s svojima polsestrama nikoli ni pogovarjala o menstrualnih bolečinah in o negi neukrotljivih las. Čudakinja. In me sploh ne preseneča, da je lahko Trnuljčica spala sto let, če pa ni bila nenehno na vibru s svojimi sestrami zaveznicami, ki bi ji popravile gnil dan ali jo, na sploh, rešile. Danes se iz slabe volje, iz brezizhodnih situacij in iz stoletnega spanca rešujemo ženske, ne rešujejo nas več princi in njihovi beli konji. Kje pa.

Kako sem srečna in pa mirna, da je moji Ta Velki in njenim prijateljicam, našim malim revolucionarkam, vse logično in da se ničesar ne bojijo. Pri osmih. In da so njihova mnenja že zdaj jasna in precej glasna. In da imajo njihove ideje težo, ker jih mi poslušamo. In imajo pravico, ker jim jo dajemo. In se zavedajo moči govora, ki ga s pridom izkoriščajo. In imajo na voljo vso potrebno literaturo, da bodo lahko same pravočasno izvedele (no, poguglale) kaj je to prikrita diskriminacija žensk, kaj je to neposredna diskriminacija glede na spol, raso in vero, kaj je to neenakost, kaj so to seksistične opazke, kje se kaže neenakomernost razdelitve opravil v gospodinjstvu, kako lahko svobodno živijo in ustvarjajo, kako lahko same vplivajo na spremembe in kako lahko izražajo svoje misli pogumno in glasno, s princem, brez princa, s konjem, brez konja, … Ne vem zakaj se mi dozdeva, da one to, že brez definicij, vedo.

Nas so tiste ta zabetonirane, ta anemične, pasivne in lepe princeske kar malo zajebale.

 

 

#urbanamama #sfiltrom #brezcukra

Nalagam, počakaj...