KORONTENA

0

Če prej nikoli ni bilo dovolj časa ali volje za osebno bilanco, ne samo finančno, je definitivno sedaj prišel ta čas za kompletno renovacijo (če to hočeš ali ne), kot mi je to pred dnevi, na prvi dan uradno razglašene karantene, napisala prijateljica. Do nedavnega smo bili v nekakšni centrifugi in smo mislili, da se ne moremo ustaviti. Zdaj smo se, na silo. Iz večletne centrifuge, kjer smo se vrteli in vrteli in nas je premetavalo z ostalimi, nas je izstrelilo direktno na suho, v izolacijo.

In sedaj rešujemo svet oziroma ga pomagamo reševati na zelo nenavaden način – med štirimi stenami v svojih pižamah, s kavča, z gledanjem serij, z branjem knjig, z visenjem na netu in na vibru (v zadnjih treh dneh se je registriralo toliko novih uporabnikov z mojega imenika, kot prej v treh letih), z neobjemanjem, z nepoljubljanjem, z nedruženjem po kavah, s kuharjenjem novih jedi (za krepitev imunskega sistema), s prirejenimi urniki kuča – gozd – kuča, s paniko “kaj bomo počeli”, z nelagodjem “kako se bomo non-stop gledali”, s črnim humorjem, z delom od doma, z neprimernimi pripombami, s šolanjem doma, z držanjem distance babic in dedkov, s skejtanjem po praznih parkingih, z nestrpnostjo, z nesolidarnostjo,  z zapiranjem podjetij in lokalov, z jezo, s strahom, z online tečaji, vadbami in predstavami, z neupoštevanjem pravil, s finančnim kolapsom, z egoizmom, s kontroliranim sprehajanjem po praznih mestnih asfaltnih kotičkih in neobljudenih pomladnih travnikih, z upanjem, z velikodušnostjo, z ljubeznijo, ki presega vsa pričakovanja #ljubezenvčasukorone, ter z mnogimi domiselnimi iniciativami za podporo na daljavo od katerih se nam zasolzijo oči, ker se, na nek čudno distanciran pasiven način, počutimo vsaj malo koristni, ko lahko na kakršenkoli način pomagamo, ker to – res ni tako zelo težko. #ostanidoma

Karantena, ki je prišla nenapovedano, tako bliskovito in tako rekoč čez noč, nas je, povsem nepripravljene in neurejene v razvlečenih trenirkah, katapultirala v nekontrolirano paniko in v situacijo, ki se je, vendar, vedno dogajala samo drugim, nekje daleč stran na televiziji, in ne nam. Ravno zato se nam vsak dan znova zjutraj zazdi, da smo vse skupaj le sanjali. Pa žal nismo.

Dokler se sami zares ne približamo višjim resnicam in modrostim, dokler jih prebiramo samo lepo zapisane v teoriji, a jih dejansko ne živimo, so neredko šele neuslišana ljubezen ali tista prekleta neozdravljiva ali kronična bolezen zaslužni za to, da se premaknemo iz minusa v plus in da nekaj korenito spremenimo. Ko je zbolela moja prijateljica sem šopingiranje prepolovila (četudi nabavljanje še enih dodatnih gležnjarjev in novih senc ni imelo nobene direktne povezave z njeno diagnozo), ker se mi je kar naenkrat zazdelo, da pravzaprav ničesar ne potrebujem. Ne stvari, ki jih posedujem, ampak čas, ki ga imam mi je postal toliko bolj dragocen, dotiki, poljubi in objemi z najbližjimi pa nikoli več “preveč” topli, pretesni in ne dovolj nežni, pomirjajoči in prepogosti. Od prijateljičine diagnoze mrak, kot sem jo poimenovala, se je v moji glavi in posledično v moji okolici vse spremenilo. Ljudje v mojih očeh so postali lepši. Ja, kljub vsemu.

Za resetiranje državnega sistema, ki več kot očitno ne funkcionira in nas samih, kjer sistem telesa in duha tudi več ne špila v neki harmoniji, ki bi bila prijetna za uho in ko se moramo kar naenkrat znajti in živeti z omejenim gibanjem in brez znanega življenja od prej (ki nikoli ne bo več tak kot je bil) je prišel ta zamrznjen čas zagotovo kot nekakšna odrešitev za naša izgorela telesa, za izmozgane misli in kot kanček upanja za zlorabljeno mati – zemljo, ki nas že dolgo opozarja in moleduje, da se moramo spremeniti, pa smo, evo, morali fasati nek jebeni virus zato, da smo končno odprli oči in ji prisluhnili.

Morda je življenje on hold vsaj delna rešitev za boljšo bodočnost naših malih driskic, naših potomcev, ki se bodo zaradi nas in naših predhodnikov (ki so se – in smo se – nonšalantno in egoistično razpustili) morali soočati z negotovostjo, s projektnimi nestalnimi prihodki, z boleznimi, ki jim nismo kos in s posledicami klimatskih sprememb, ki jim nismo kos že leta! Še jaz več ne vem, kaj to pomeni – sneg v mestu (ne napisat seks, ne napisat seks, ne napisat seks, …). 

Dobra novica je ta, da je od strahu, ki ga ustvarja to novo življenje, ki se ga bojimo, ker ga ne poznamo in strah, ki ga bodo še v večji količini ustvarile prihajajoče posledice, še vedno močnejše – upanje. Upanje, da bomo iz vsega tega prišli kot boljši in modrejši ljudje brez stiske in nelagodja, ker si moramo dlje časa zreti v oči in se morda CELO pogovarjati. #ljubezenvčasukorone

Slaba novica pa je ta, da bi za življenje brez predpisanih antidepresivov, za varnost, mirnost in za nek dober občutek, ki bi nam oddajal obetajoče signale in dal častno besedo, da bo za naše male driskice in za nas, kljub kaosu in črnemu scenariju, poskrbljeno, potrebovali nekaj normalnih in predvsem novih (in lepih, če lahko izbiram) vodilnih ksihtov, ki bi nam, s svojim zgledom in brez mask! (ki jih pa za ogrožene primanjkuje), sporočali, da bo vse okej.

Ta občutek, da bo vse okej je, namreč, ključen za naše vsesplošno dobro počutje, za življenje brez panike, ko manično nakupujemo skret papir in suh kvas, za življenje, ki bi enkrat eventualno vodilo v pozitiven jutri (ne virusno), kar pa v našem primeru, očitno, še kar nekaj časa ne bo mogoče.

 
 
 
Nalagam, počakaj...