KORONTENA 2

#day11

0

Dva tedna nazaj sem se s prijateljico dogovarjala za kavo, ker je ona iz svoje porodniške karantene nujno potrebovala zrak, ki ne diši po previjanju – stokrat – na – dan in nima nikakršnih sledi materinega mleka (njenega) in ker je, najbrž, rabila kavo, ki jo skuha in postreže natakar (ne ona) in pogovor z odraslo osebo izven svojega doma, z mano (na mojo srečo) in pa vsekakor brez malih driskic, ki nam komplicirajo in lepšajo življenje. Tudi jaz sem jo že tako zelo pogrešala, da sem komaj čakala, da uskladiva urnike in se vidiva in objameva (kar bi bilo danes, manj kot dva tedna kasneje, že kaznivo dejanje).

Ta težko pričakovana kava se, na žalost, ni nikoli zgodila, ker naju je že nekaj dni po dogovarjanju zablokirala karantena, ki nas je vse priklenila na življenje doma in iz njega odrezala vse, česar smo bili vajeni –  popolne svobode gibanja, dihanja, kihanja in kašljanja. Ko se naslednjič srečava, tista kava zdaleč več ne bo takšna, kot bi bila takrat. Cel svet, jaz in ona, bomo iz vsega tega prišli spremenjeni, za vedno.

Res upam, da bodo številke post festum enkrat v prihodnosti dokazale, da ta stroga izolacija, zmedenost, strah, homeschooling (ki iz nas staršev in naših malih driskic izvleče le tisto najboljše, not!), celodnevno druženje z možem in 24/7 z ženo (B, odgovor B), izgube služb in zapiranje podjetij (ki so se leta in z ljubeznijo gradila) niso bili ustvarjeni in izmišljeni v glavah ljudi nekega paralelnega sveta, ki se ga ne zavedamo, ki nas nadzira in tako z viška narekuje kaj in kako bomo mislili in razmišljali in da, tako doma zleknjeni v pižamah, zares rešujemo dragocena življenja in cel svet pred katastrofo, da to ni samo en scenarij za nov Scorsesejev film. Močno verjamem (ker sicer se mi bo zmešalo), da bodo rezultati dobri, no, vsaj zadovoljivi.

Korono vsaj desetkrat na dan pošljem nekam, ko me zagrabi tesnoba ali ko se na primer trese in ruši Moj Zagreb, kjer sem pri teti in stricu, ki sta mi bila kot nadomestna mami in oči, preživela večji del mojega otroštva do šole in sta, pri svojih letih, ki so na top lestvici korona – ogroženosti, na sobotno jutro z ostalimi stanovalci, torej v množici, stala sredi parka in čakala navodila, jaz pa se nisem smela premakniti niti iz hiše, kaj šele, da bi se zapeljala do njiju, v strogi center metropole. Lahko sem le nemočno cvilila v telefon, od daleč.

Nekaterim se kar malo fučka, če se je življenje pač malo ustavilo, pa ne zato, ker jim ne bi bilo mar za zdravje drugih, ampak zato, ker svojih služb, svojih nadrejenih, svojih šefov in šefic tako in tako ne marajo, pa je ta karantena prišla, nediskretno rečeno, kot naročena ali celo dobrodošla za tisto malo pavzice od ustaljenega vsakdana in to velja za kar velik odstotek ljudi, ki delajo za nekoga, ki to ni on sam, v firmi, ki ni njegova. 

In čeprav skušam na situacijo pogledati z desetih zornih kotov, da nekje vmes najdem zase nek sprejemljiv odgovor, zakaj ne smem več v živo nazdravljati s prijatelji (ki jih btw vse zelo pogrešam) in ne le preko vibra, whatsappa in messengerja, me zaenkrat prebiranje člankov, tekstov in posnetkov (strokovnih in laičnih od nas običnih ljudi) na temo COVIDa-19 ob moji prvi jutranji kavi od šeste do sedme ure zjutraj, ko imam svoj mir, dokler se ne zbudi moja prva driskica z dudo in s polno plenico, niso še dovolj prepričali in me pomirili, zmedli pa popolnoma. Ampak, mene se da hitro zmesti in zapeljati s podatki, s številkami, z visokimi nazivi in prestižnimi titulami in to še zlasti zjutraj, ko moram spiti vsaj dve kavi iz kafetiere, da lahko razmišljam razumno. Torej, kljub vsemu, lahko pričakujem, da me bo prihodnost prijetno presenetila? 

V izolaciji se spoznaš, ane? Ena od ugotovitev in potrditev, ki zame zagotovo drži je ta, da sem zelo vesela, da v “normalnem” življenju, aveš, tistem, ko greš lahko kar tako, brez bojne opreme in občutka krivde v trgovino po svež kruh, torej, v življenju, ki več ne obstaja, nikoli nisem bila ena od tistih srečnikov, ki delajo doma, od doma, na daljavo, kakor vam je ljubše. Namreč, sedaj, ko sem prisiljena delati od doma, se šele zavedam (vsak dan znova!), kako rada hodim v službo izven svojega doma, ki ga sicer obožujem.

Kako rada se zjutraj uredim in se oblečem v ta lepa oblačila Za Ven, lasem pa dam možnost, da se osvobodijo od kurčeve fige. Doma bi bila večino časa v strganih hlačah in v njegovi razvlečeni majici, ker – zakaj bi si dajala petnajst slojev maskare, če me nihče ne vidi. Poleg tega jaz obožujem delovno atmosfero v pisarni, kjer so še drugi ljudje in kjer me nekdo gleda, ko Nekaj delam (v nasprotnem ne vem ali se je to sploh zgodilo) in kjer pisarna ni ne moja dnevna soba in ne kuhinja, kjer me običajno obremenjuje razgled na zamaščen protvan od včeraj in nepremičen kup perila od predvčerajšnjim (ne premakne se niti za milimeter, ni šans!).

V službi, ki ni v mojem domu, imam povsem drugačno socialno okolje, ki je ločeno od mojega privatnega življenja, ki ga čuvam in ščitim od sestankov, od mailov in debelih fasciklov in ga vsak dan ob 6.30 zjutraj, ko se odpravim skozi vrata, z veseljem pustim za sabo, za zaklenjenimi vrati, doma na varnem. 

Najbrž se obesim na take brezveznarije, kot so – kako si zdaj doma nikdar ne bom oprala glave ali se preoblekla, ki so v času, ko lovimo balans med doslednim upoštevanjem pravil izolacije, negotovostjo jutrišnjega dne, večplastnim spoznavanjem svoje družine v ekstremnih razmerah in upanjem na čim boljše rezultate v prihodnosti, zato, da vsaj na kratko pozabim na realnost – kaj se dogaja, kje sem in zakaj. 

 

 

#izolacija #karantena #sfiltrom #brezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...