MOJ DRAGI JE GENTLEMAN

0

Ne vem zakaj me ves čas toliko bolj skrbi za sina (ki je dve!) in ne za mojo hči, ki je šest let starejša in zato veliko bližje temu, da bo enkrat, v ne tako daljni prihodnosti, v naš vse sprejemajoč dom pripeljala nekoga, ki ga bo imenovala moj fant. Saj ne, da ga ne bomo sprejeli. Pa vendar bo po vsej verjetnosti moj Bik (in njen fotr) za vrati skrival pripravljeno napeto podvodno puško, jaz pa bom s kislim nasmeškom in histeričnim hihitanjem stregla nedeljsko fino kosilo. Hod za hodom.

Čeprav to preziram, pa se vseeno vsake toliko ujamem, kako tako na glas komentiram To Današnjo Mladino in kot se za mamo, ki Ničesar Ne Razume (komentirati pa si dovoli marsikaj) in mamo dveh malih driskic spodobi, lepo prosim vse energije tega sveta, da mi pomagajo zrežirati prihodnost tako, da v scenariju moja hči domov nikoli ne bo pripeljala kakega bumbarja v katerega bo nepremično in zaljubljeno gledala, midva z mojim Bikom (in njenim ljubljenim očetom) pa zaradi njega (bumbarja) nikdar več ne bova zatisnila očesa.

Če bi si po vrstnem redu in po pomembnosti morala razporediti značajske lastnosti, ki naj bi jih ta njen bodoči fant moral imeti, bi, če me vprašate zdaj (ko, hvalaimaginarnemu, lahko še govorim hipotetično), na prvo mesto postavila to, da je on uglajen kavalir plemenitega značaja in lepega vedenja, pravi gentleman do moje hčerke in pa do punc in žensk nasploh. Te moje želje, ko jih tako berem natipkane, pa se kar naenkrat slišijo tako prekleto arhaično, zastarelo in pa predvsem utopično. Ta fant, ki bi te lastnosti imel pa deluje skrajno dolgočasno, živi življenje brez prijateljev in brez vznemirljivih oziroma brez kakršnihkoli hobijev, najboljša in edina prijateljica pa mu je, seveda, njegova lastna mama. 

Ne vem ali se fantom pri moderni vzgoji oziroma vzgojah (se še kar nizajo, ne sledim …) sploh še predstavljajo in opisujejo vsi tisti gentlemanski scenariji iz del Jane Austen ali pa so danes, dvesto let kasneje, razlike med spoloma že tako zabrisane (ker smo si želele enakosti in enakopravnosti in popolne emancipacije, ane, ane?), da svojim sinovom niti več ne omenjamo, da so nekoč moški ženskam odpirali vrata in jim redno pridržali težak plašč pri oblačenju, kaj šele, da bi jih vzgajale v tem duhu, ki je bil nekoč cenjena vrlina. 

Kaj – a uglajenost in kavalirstvo nista več na top listi kvalitet, ki bi moškega a priori uvrščale v rubriko za oženit ali ga umestile v kategorijo vrhunskega materiala za nadaljnjo reprodukcijo?

Torej so kavalirji dokončno izumrli, kot dinozavri? Ali smo morda malo same krive za to, ker smo se histerično borile za enakopravnost? Hočemo iste pogoje in enake plače, poleg tega bi si pa želele še njegovo nenehno podporo in pa razumevajočo tišino, ko nas daje, ne vem, polna luna ali ko nas muči turbulentno nihanje estrogena in progesterona in ko zaradi tega, enega ali drugega in tretjega, lune, nihanja in tretjega, letijo mimo ikeini (še dobro, da ne babičini) krožniki po zraku. Čez jedilnico v dnevno. Bam!

Ali res zahtevamo preveč, ker smo polne idej (prekopiranih iz romantičnih komedij, ki jih gledamo vsakič znova, ko so na sporedu, čeprav imamo že dovolj Bridgetovih prevelikih gat), kako bi se naši moški, kot pravi kavalirji in gentlemani, morali obnašati.

Moj dragi je gentleman … je pela preljuba Ket. Ja, lepo bi bilo, ko bi nam vedno pridržali stol, nam nalili vina v prazen kozarec, nas na kolenih zaprosili za roko, nas objeli, ko imamo slab dan, nam sčistili sneg z avtomobila, nam prižgali cigareto tudi če nismo Monica Bellucci, nam nosili cvetje brez razloga (in izven praznika), bi bili nežni in prijazni, brez izrečenih besed, ki bi nas lahko kakorkoli užalile. Ja, lepo bi bilo, ko bi nam vedno bili v oporo in bi negovali našo ženstvenost ne da bi ob tem mislili, da so zato ena dolgočasna copata. 

Če v mislih na hitro preletim vse moje moške prijatelje, sodelavce in bivše bi rekla, da je prisotnost gentlemanstva pri moških precej tesno povezana in pa pogojena z odnosom njiju – sina in njegove mame. Seveda, saj je povsem jasno. Točno to je! Že iz sto petdesetega zornega kota, prav vsakič, skoraj brez izjeme, pridemo do enega in istega zaključka – vedno je vsa finta v mami.

 

#mojdragijegentleman #mamainsin #urbanamama #sfiltrombrezcukra

Nalagam, počakaj...